V primerjavi med palčkom in škratom je razvidno, kje se njune vloge, značaji in podobe prekrivajo ter v čem se razlikujejo. Redke likovne upodobitve razkrivajo, kako se je motiv škratov ohranjal tudi v predmetni kulturi – na vrčih, kalupih, razglednicah in drugih predmetih iz vsakdanjega življenja. Sodobne prenove motiva, kot so Mokronožci in Gorjanski škrati, tradicijo povezujejo z ustvarjalnostjo današnjega časa. Škrat se v teh primerih pojavlja kot nosilec dediščine, pripovedovalec lokalnih zgodb in navdih za sodoben, doživljajski turizem.

Škrati so eno od bajeslovnih bitij v ljudskem izročilu Dolenjske.

Tako kot danes, ljudje tudi v preteklosti niso povsem razumeli naravnih pojavov. Večkrat so vlogo nosilcev pojava dobila različna bitja, tudi škratje. Zgodbe so nastale in se prenašale s pripovedovanjem iz roda v rod.

Kdo so škrati?

Škrati so mitološka bitja, ki jih poznajo skoraj vsa ljudstva sveta. Izvor besede škrat ni povsem razjasnjen. Najverjetneje izhaja, kot pravi dr. Janez Bogataj, iz starovisokonemške besede scrato – gozdni demon – in je sorodna staronordijskemu skrat(t)i. To nasprotje z današnjo predstavo o škratih odraža razvoj podob in pomenov skozi čas.

Imena, razširjenost in njihova podoba

V slovenskih virih se pojavlja več poimenovanj, med njimi so to: škrat, škret, škratelj, gorski škrat, berkmandeljc, gospodarček, lesnik, gugljaj. Največkrat so varuhi podzemlja, najdemo jih tudi ob izvirih vode in vodnjakih ter v jamah, tudi na travnikih, v gorah in gozdovih, poznamo pa tudi tiste, ki se zadržujejo v domovih.

Škrati so majhni, s postaranim obrazom, z dolgo belo brado in rdečo koničasto kapico, jopico in rdečimi ali zelenimi hlačami.

Po ljudskem izročilu so majhni, s postaranim obrazom, z dolgo belo brado in rdečo koničasto kapico, jopico in rdečimi ali zelenimi hlačami. Raziskovalka ljudske pripovedne dediščine Monika Kropej jih uvršča med bajeslovna bitja narave, ki se pojavljajo v gozdovih, gorah, rudnikih, močvirjih, ob domačijah ali celo letijo po zraku z modro ali zeleno lučko.

Vloga v pripovedih

Na Dolenjskem poznamo več bitij, ki jih lahko glede na njihovo lokacijo, podobo in lastnosti povezujemo s škrati. Vire lahko najdemo v zgodbah, ki so že umeščene v zbirke ljudskih pripovedi, nekaj jih je iz periodike in časopisov, nekaj je rokopisov, nekaj pa smo jih našli na terenu. Povedke ljudskega izročila so namenjene razumevanju moralnih načel, spoštovanja narave, razumevanja ureditve sveta in podobno.

Vrste in primeri

ŠKRATI V RUDNIKU

Med najbolj znanimi je gotovo berkmandeljc, idrijskega omenja že Valvasor. Poznali pa so jih tudi na Dolenjskem. V Dolenjskih novicah iz leta 1887 pisec opisuje primer škrata iz Šentjanža. Zgodba govori o podzemeljskem zakladu v obliki svinčene rude, ki jo je našel lokalni kmet. Škrat največkrat nagaja rudarjem z ropotanjem.

ŠKRATI V JAMAH

V Novicah je leta 1864 Fran Sreboški Peterlin zapisal, da škratje živijo v jamah. Podobno zgodbo o škratih v jamah v Češnjicah pri Trebelnem je zapisal tudi zapisovalec ljudskih pesmi Vid Ambrožič. Spoznamo zgodbo o škratu v podobi majhnega zelenega moža, ki se fantu maščuje zaradi metanja kamenja v jamo. Vendar moramo tu poudariti tudi vzgojno vlogo škrata, saj so starši z njegovo pomočjo želeli otroke obvarovati pred nesrečami in potikanjem okoli jam, v katere bi lahko padli.

Škrat ima tudi vzgojno vlogo – starši so z njegovo pomočjo želeli otroke obvarovati pred nesrečami.

Škratova jama v Beli Cerkvi

Zgodba pripoveduje, da so v škratovi jami v Beli Cerkvi živeli majhni prijazni škratje, ki so pomagali ljudem. Ko se je v te kraje priselil mladenič, ki škratom ni bil naklonjen, so se odselili na bližnji Vinji Vrh, čemur so v tem kraju sledili hudi časi.

Škratovc v Štatenberku pri Trebnjem

V Štatenberku je območje, ki ga domačini imenujejo Škratovc. Zgodba o škratih se sicer ni ohranila, ostalo je le ledinsko ime. V izročilu je ohranjeno, da naj bi bili škratje tu veliki okoli dvajset centimetrov. Na tem območju, kjer se nahajajo visoke skale, dve manjši jami ter izvir vode, so otroci pasi živino in sklepati gre, da so tudi tu starši s strašenjem pred škrati na ta način skrbeli za njihovo varnost.

Škrati ajdovčki v Klevevžu

V jami v vasi Grič pri Klevevžu, ki jo domačini imenujejo tudi Ajdovska jama, so škrate poimenovali ajdovčki. Po izročilu so veliki kot dlan in lahko bi rekli, da tu škrati po velikosti spominjajo na palčke, kot jih poznamo v siceršnjem slovenskem izročilu. Veljali so za varuhe živali. Torej palčki, veliki kot palec.

Lutka gorjanskega škrata tausa. Oblikovala ga je Tatjana Grabrijan. FOTO: Alenka Stražišar Lamovšek

ŠKRATI V GORAH

O škratu, ki prebiva visoko v gorah, je leta 1864 zapisal zgodbo Fran Sreboški Peterlin v okolici Ribnice in Velikih Lašč: »Pripovedujejo, da škrat v visocih gorah prebiva. Vsaka gora – pravijo – kjer škrat prebiva, ima prostorno votlino. V votlini je kamnita miza, pri kteri škrat sedi, ki ima pod sabo srebrne in zlate novce. Pod mizo izvira močan studenec, ki se bo pred sodnim dnevom razlil po deželi. Ko bodo namreč ljudje po antekristu zapeljani, 'ki bo denarja sejal', bo škratelj tako zelo zakričal, da bo gora počila, studenec pa se razlil po deželi; takrat bode gora zasula vasi in mesta …«

Janez Trdina v svojih zapisih opisuje škrata v Hudi peči na Gorjancih. Opiše ga kot hudobca, majhne postave, ki v rokah drži mošnjo zlatnikov. Pravi, da ga »podgorci poimenujejo škrat ali škratelj« in nadaljuje, da vedno »zvrne nesrečo«. Škrat, poimenovan tudi Taus, naj bi varoval jezero na vrhu Gorjancev.

GOZDNI ŠKRATJE, LESNIKI IN GUGLJAJI

Škrati v gozdu so imeli več vlog. Priporočali so se jim starši, da bi našli v gozdu izgubljene otroke. Srečevali si jih lovci in gozdarji. Zgodbe govorijo o njihovi lakomnosti, o pogodbah s škrati ter o težavah, ki jih le te prinašajo.

Lesniki so škrati, ki prebivajo na drevju in so čuvaji dreves.

Lesniki so škrati, ki prebivajo na drevju in so čuvaji dreves. Na Dolenjskem verjamejo, da se škratje zibajo (gugljejo) na drevesu in so jim rekli gugljaji. V Trdinovih zapisih so gugljaji manjše postave, z zelenimi jopicami in rdečimi kapicami, premikajo se po celotnem področju Gorjancev. Pri tem »izmikajo poti«, romarjem in popotnikom.

ŠKRAT ČATEŽ

Škrata poznajo tudi na Čatežu pri Trebnjem. Po izročilu je pol človek in pol kozel, povezujejo ga z izviri pitne vode. Folklorist Jakob Kelemina navaja, da ga ljudje vidijo sedeti na pečinah, kako se greje na soncu. Pomaga pastirjem, prinaša jim šibe, nabira jagode in maline, drvarjem pa prinaša vodo. Če ga kdo razjezi, meče kamenje po hribu navzdol. Ima pa tudi vlogo hudomušneža v vinogradu in kleti, kjer krade grozdje ali zamenja vinogradniške posode.

HIŠNI ŠKRATJE

Hišni škratje spominjajo na hišne duhove, ki se naselijo na pragu, ob ognjišču, v vdolbini v steni.

Za Dolenjsko je zanimiv motiv škrata v kozarcu, ki ga omenja tudi raziskovalka Monika Kropej in naj bi ga gospodinje hranile v kozarcu, škatli ali zvonu ter ga spuščale na plano, kadar so želele, da bi kaj storil zanje oziroma pomagal pri hišnih opravilih. To lepo pokaže razglednica Hinka Smrekarja, kjer škratje poskrbijo za red v kuhinji. K hišnim škratom lahko priključimo še vlogo Netka. To je manjši možic, ki ga raziskovalci opišejo kot starca z belo brado, starikavim obrazom in mladostnim telesom. Zanj velja, da je nenasiten, da vedno potrebuje hrano. Povezujejo ga s simbolom ognja in sonca, ki potuje po svetu.

Škrata v kozarcu naj bi gospodinje spuščale na plano, kadar so želele, da bi kaj storil zanje oziroma pomagal pri hišnih opravilih.

ŠKRAT PRI OBRTNIKU

Škratje so pomagali tudi nekaterim obrtnikom. Tako jih srečamo v povedkah pri kovačih ali pri čevljarjih kot pozitiven lik, ki pomaga, da se delo hitreje opravi. Škrat prihaja na pomoč nenapovedan. Opisujejo ga kot moškega manjše postave, z brado, rdečo suknjo in modrimi hlačami.

Članek si lahko v celoti preberete v 51. številki magazina SLO.