Osnovo za seznanitev z raznolikostjo nepremične kulturne dediščine ponuja register nepremične kulturne dediščine, ki je v pristojnosti Ministrstva za kulturo. Vanj je vpisanih okrog 31.000 enot različnih zvrsti. Med njimi je t. i. ljudsko stavbarstvo, ki odseva način življenja in gospodarjenja bodisi bolj premožnega kmeta ali obrtnika bodisi manj premožnega družbenega sloja prebivalstva pretežno 19. stoletja. Etnološki raziskovalni vidik odstira družbeni in identitetni kontekst stavbne dediščine, ki je plod številnih obrtnih znanj in rokodelskih veščin, znanj o naravi in ustreznih lokalnih gradivih, ki govori o medgeneracijskem sodelovanju, življenju v skupnosti, duhovnih in osebnih vrednotah ipd.

Tudi skromna in anonimna arhitektura ruralnega prostora zarisuje zemljevid prepoznavnosti arhitekturnih in kulturnih pokrajin Slovenije.

Z varovanjem in ohranjanjem tovrstne stavbne dediščine se strokovno ukvarjajo etnologi konservatorji, zaposleni na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Zgodovinski oris varovanja nepremične kulturne dediščine

Začetki slovenskega varstva nepremične kulturne dediščine segajo v leto 1850, ko je dunajska Centralna komisija za proučevanje in ohranjevanje stavbnih spomenikov postavila temelje tedanjemu avstrijskemu in slovenskemu spomeniškemu varstvu. V začetku 20. stoletja so bili ustanovljeni deželni konservatorki uradi, ki so pokrivali tudi slovensko ozemlje s sedeži v Ljubljani za Kranjsko, v Gradcu za Koroško in Štajersko ter v Pulju za Primorsko in Istro. Za začetnika organiziranega varstva velja umetnostni zgodovinar France Stele, ki je bil leta 1913 imenovan za deželnega konservatorja za Kranjsko. Kot umetnostni zgodovinar in učenec dunajske šole je široko razumel svoje poslanstvo: enako so mu bili pomembni vsi spomeniki, ne glede na družbeni predznak, in držal se je načela »konservirati, ne restavrirati«.

Tradicija institucionalnega varstva nepremične stavbne dediščine z etnološkega vidika sega v Sloveniji v sredino šestdesetih let 20. stoletja.

Tradicija institucionalnega varstva nepremične stavbne dediščine z etnološkega vidika sega v Sloveniji v sredino šestdesetih let 20. stoletja s postopnim ustanavljanjem regionalnih zavodov za spomeniško varstvo in zaposlovanjem etnologov, ki je vrh doseglo pred desetletjem s 15 etnologi konservatorji, zaposlenimi na sedmih območnih enotah Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Žal številka pada in obvladovanje tako dragocenega izročila in obsežnega območja je prepuščeno le 12 strokovnjakom.

Pojem ljudsko stavbarstvo

Ljudsko stavbarstvo je v Slovenskem etnološkem leksikonu (2004) opredeljeno kot sopomenka ljudski arhitekturi. To so stavbe, ki so bile zgrajene po izročilu in krajevnih merilih iz potreb, možnosti in hotenj vsakdanjega življenja in naravnih danosti. V funkcionalnem in oblikovnem pogledu so to stavbe, namenjene za bivanje v stalnih in občasnih bivališčih (npr. eno- ali večstanovanjske stavbe, zidanice, stani ipd.), poslopja za rejo živali (npr. tamarji, hlevi, ovčjaki, svinjaki, čebelnjaki), stavbe za sušenje in shranjevanje pridelkov (kozolci, seniki, svisli, koruznjaki, kašče, listnice, zidanice, sušilnice, kleti) in druge gospodarske stavbe, kot so mlini, žage, strojne lope, kovačnice.

Kamnito znamenje v Podgorju. FOTO: Tanja Hohnec 

Varovanje nepremične dediščine z etnološkega vidika vsebinsko poleg stavbarstva različnih družbenih slojev in poklicnih skupin, obsega tudi obravnavo naselij, predvsem vasi in trgov. Od sedemdesetih let 20. stoletja dalje vključuje še zanimanje za delavska naselja in delavsko kulturo, npr. kolonije v Trbovljah, Hrastniku, Mariboru. 

Ruralna naselja je tipološko razčlenil arhitekt in konservator Peter Fister s sodelavci. Položaj oziroma lega naselja je opredeljena glede na geomorfologijo, ki določa značilna razmerja in identiteto arhitekturnih krajin v Sloveniji (npr. doline, kotanje, pobočja ...), nadalje je opredeljena glede na tip kulturne krajine in glede na komunikacije. Naselja so razčlenjena tudi glede na razporeditev v skladu z velikostjo in zasnovo (npr. gručasto naselje, obcestno naselje ...) ter prostorsko specifiko (npr. strnjeno naselje, razloženo naselje ...). Del ruralnega območja so tudi kulturne krajine Slovenije, ki so po Janezu Marušiču podrobno tipološko opredeljene in razdeljene na krajine alpske regije, krajine predalpske regije, krajine subpanonske regije, kraške krajine notranje Slovenije in krajine primorske regije.

Področje nepremične kulturne dediščine je obravnavano in vrednoteno na podlagi različnih meril.

Področje nepremične kulturne dediščine je obravnavano in vrednoteno na podlagi različnih meril: prostorskega, razvojnega, tipološkega, avtorskega, zgodovinsko-pričevalnega, kulturnocivilizacijskega. Pogoja za prepoznavanje dediščine sta tudi njena avtentičnost in integriteta, torej pristnost in razumevanje njene celovitosti. Konservatorska praksa se v Sloveniji od teorije še vedno oddaljuje in izkazuje, da imajo etnologi konservatorji primat nad tisto stavbno dediščino podeželja, pod katero je razumeti pretežno tradicionalno kmečko stavbarstvo. Izjemoma se ukvarjajo z raziskovanjem drugih družbenih plasti, v redkih primerih sodelujejo pri obnovi javnih stavb (zadružni in kulturni domovi, šole) ali obrtnih lokalov (frizersko-brivska salona v Postojni in Sevnici). Tudi obratno, strokovna – konservatorska in arhitekturna – javnost v veliki meri razume skromno kulturno dediščino podeželskega stavbarstva kot ’etnološko’.

Članek si lahko v celoti preberete v 51. številki magazina SLO.