Večina Slovencev te simbole prepoznava kot značilno slovenske, jih sprejema in se z njimi istoveti. Hkrati so večini znani v likovni interpretaciji slikarja Maksima Gasparija, ki jih je komponirane v okvir upodobil na enem od svojih avtoportretov.

Maksim Gaspari – umetnik narodopisne stroke

Maksim Gaspari se je rodil 26. januarja 1883 v vasi Selšček v Begunjah pri Cerknici mami Ivani Švigelj in očetu Jakobu Gaspariju, ki je bil doma iz Castoie pri Paularu v italijanski Videmski pokrajini. Oče, ki je bil lesni trgovec, se je priženil na kmetijo svoje žene, ki pa je zaradi njegove negospodarnosti propadla. Ko je pri dvanajstih letih ostal brez matere, oče zanj ni bil več zmožen skrbeti. Sorodniki iz Rakeka in Logatca so mu nekaj časa omogočali šolanje v Ljubljani, nato pa je odšel v Kamnik, kjer se je pri trgovcu Janezu Murniku učil za trgovskega pomočnika. 

Murnikova trgovina je bila usodnega pomena za mladeničevo umetniško pot.

Murnikova trgovina je bila usodnega pomena za mladeničevo umetniško pot. Namreč, v njej so prodajali tudi sveže ribe slanike in zaradi privabljanja kupcev je akvarel z motivom slanika šestnajstletnega Gasparija dobil svoje mesto v izložbi trgovine. Tam ga je opazil Josip Nikolaj Sadnikar, veterinarski inšpektor in ugledni kamniški meščan ter ustanovitelj najstarejšega zasebnega muzeja na Slovenskem (1893). Sam amaterski slikar in navdušenec nad slovenskim narodnim blagom je prepoznal mladeničev umetniški talent in se z njim seznanil. Rezultat tega znanstva so bili Gasparijeva pot na študij slikarstva na Dunaj ter njuna vseživljenjska povezanost in prijateljstvo.

Na Dunaj je skupaj s Hinkom Smrekarjem prispel leta 1902 v času razcveta secesijske umetnosti. Pozorno je spremljal aktualno umetniško dogajanje zlasti z obiskovanjem razstav in o svojih vtisih ter spoznanjih redno poročal svojemu mecenu Sadnikarju na razglednicah, ki jih je lastnoročno ilustriral. Na likovni akademiji je študiral štiri semestre in bil med ustanovitelji umetniškega društva Vesna (1903), v katerem so se povezovali slovenski in hrvaški študentje umetnosti Saša Šantel, Gvidon Birolla, Hinko Smrekar, Ivan Meštrović in drugi. Gibalo društva je bilo ustvarjati slovensko umetnost in jo približati slovenskemu narodu.

Belokranjska ohcet, 1924. Olje, platno, 90 x 108 cm, sign. levo spodaj: M. Gaspari 1924. Last Slovenski etnografski muzej. FOTO: Blaž Verbič

Maksim Gaspari, ki je sebe imenoval slikar narodopisne stroke, se je kot ilustrator in slikar zapisal v kanon slovenske umetnosti. Kljub temu je zapisal, da za časa življenja ni našel pravega odmeva na tisti glas, ki ga je pela njegova umetnost. Vendar se na poti, ki si jo je začrtal, ni pustil motiti, kajti slikanje motivov iz življenja slovenskega kmetstva je bilo zanj poslanstvo, pa tudi strast, ki je nič drugega ni moglo nadomestiti.

Narodno bogastvo

Dandanes Maksima Gasparija vse bolj razumemo kot umetnika, ki je s pomočjo študija in izbora sestavin načina življenja in kulture slovenskega kmetstva ustvaril konstruirano likovno podobo naroda, temelječo na dediščini alpskega sveta; podobo, ki jo je narod sprejel za svojo likovno reprezentacijo. Etnološka stroka ga je v 20. stoletju z izjemo Nika Kureta in Ivana Sedeja v pretežni meri razumela kot vernega dokumentarista naroda in romantičnega iskalca posebnega narodnega likovnega izraza. 

Večina ocenjevalcev Gasparijevega likovnega opusa je njegova dela videla kot verodostojne podobe kmečkega življenja in narodnega bogastva, ki jih ali ni več ali pa so tik pred izginotjem, ter kot kroniko preteklega načina življenja. Spregledali so njegovo lastno stališče, da je kot slikar narodopisne stroke ustvarjal tipizirane podobe naroda. Ustvarjal jih je s svojim načinom slikanja z dovolj umetniške svobode, zato jim ne moremo pripisati zanesljive dokumentarnosti.

 Kot slikar narodopisne stroke je ustvarjal tipizirane podobe naroda.

Dvajset let je bil zaposlen v Etnografskem muzeju kot risar in restavrator, kjer je, prav tako na svoj slikarski način, ustvarjal risano dokumentacijo muzejskih predmetov. Gradivo, ki ga hranijo v muzeju, se je pogosto znašlo tudi na Gasparijevih slikah, ki skupaj z njim predstavlja likovno interpretacijo družbene in duhovne dediščine Slovencev, kot so na primer življenjski mejniki posameznika od rojstva preko svatbe do smrti.

Maksim Gaspari je eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Tega statusa seveda ni dosegel zgolj s slikanjem velikih umetniških del – teh naj bi ustvaril okrog 600, natančno število namreč ni znano, saj o njih ni vodil evidence –, ampak predvsem z ilustracijami na tiskanih razglednicah, s katerimi je vstopal skorajda v vsak slovenski dom. Motivov na razglednicah je preko petsto in z njimi je Gaspari najbolj dosledno nagovoril slovenski narod na način, kakršnega so izbrali vesnani. Razglednice kot najbolj množičen moderen vizualni medij komuniciranja na začetku 20. stoletja so bile orodje, s katerim so umetniki svojo umetnost lahko približali ljudem.

Članek si lahko v celoti preberete v 51. številki magazina SLO.