Križ na grobišču v Košnici leta 1995. Foto: Ivo Žajdela

Ob potoku Košnica so izkopali posmrtne ostanke približno tristo ljudi

V Košnica so septembra 2016 izkopali okoli tristo tam umorjenih. Gre večinoma za hrvaške domobrane in ustaše in ne za Celjane nemške narodnosti, kot so dolgo mislili. Žal so izkopavali v težkih vremenskih pogojih, ko so brodili po blatu in vodi, kar je bilo zelo neprijetno ter nekakovostno.

V slabem mesecu dni so iz množičnega groba tik ob potoku Košnica izkopali posmrtne ostanke približno tristo ljudi, ki so jih komunistični klavci umorili maja 1945. Sicer je kdo domneval, da so tam umorili večje število ljudi. Ali je za takšne 300 umorjenih (pre)malo?

Križ na grobišču v Košnici leta 1995. Foto: Ivo Žajdela

Prvi je pri Košnici preverjal grobišče Roman Leljak

Grobišče Košnica je bilo javno znano od leta 1989. Domačini so zanj seveda vedeli. Prvo preverjanje je leta 1989 opravil Roman Leljak, ki je zakopal v zemljo in naletel na kosti tam zakopanih ljudi. Kasneje so tam postavili skromni križ.

Komunisti so ljudi pasivizirali s strahovlado. Tudi lastnik zemljišča, na katerem je bilo grobišče, je želel ostati anonimen, ker da ni želel »imeti problemov«. Leta 2010 je obstoj povojnega grobišča potrdila tudi druga preiskava, ki jo je izvedel Marko Štrovs, vodja takratne vladne komisije za grobišča. Ni pa se vedelo, kdo so bili tam umorjeni. Vedelo se je le, da se je to zgodilo v maju 1945. Govorilo se je, da gre za meščane Celja, ki so bili nemške narodnosti.

Izkop grobišča v Košnici v blatu. Vir: I. Ž.

Umorjeni so bili hrvaški vojaki

Izkopavanje na morišču Košnica, z njim so začeli 6. septembra 2016, je pokazalo, da umorjeni niso bili Nemci iz Celja, pač pa večinoma pripadniki hrvaških oboroženih sil (domobrani). Arheologi, ki so izvajali izkopavanje, so očistili dve jami, ki sta bili ločeni z nekaj metrov širokim pasom ilovnate zemlje. V manjši jami so zakopali 126 žrtev, v drugi, nekoliko večji, pa približno dvesto.

V bližini dveh jam, iz katerih so izkopali ostanke ubitih, sta bili označeni še dve lokaciji, za kateri so sumili, da so tam zakopani umorjeni. Domačini, ki so si upali spregovoriti, so namreč predvidevali, da so tam umorili med šeststo in osemsto ljudi. Sprva so tako predvidevali tudi arheologi, ki so se tudi bali, da bodo morali zaradi omejenih finančnih sredstev dela ustavili na polovici in jih nadaljevati tedaj, ko se bo našel denar. Sondaže, ki so jih izvedli, so pokazale, da vsaj na domnevni lokaciji ni več zakopanih ljudi.

Nekatere so po ustrelitvi pokončali še s strelom v glavo. Foto: Metod Berlec

Na poti skozi Sloveniji so umorili več deset tisoč Hrvatov

Izkop ostankov več kot tristo tam ubitih je pokazal, da je šlo v glavnem za pripadnike hrvaških oboroženih sil – domobranov.

Maja 1945 so se ob Savinji iz smeri Hrvaške proti Celju in naprej proti Avstriji umikale velike množice beguncev s Hrvaške. Vojaki so vedeli, da jih bodo komunistični partizani ubijali. Z njimi se je umikalo tudi veliko civilistov. Partizani so jih obkoljevali in razoroževali. Na veliko lokacijah so jih množično ubijali: med Rimskimi Toplicami in Hrastnikom, pri Laškem, verjetno tudi v rudniku Huda jama, v Košnici, najbolj množično v protitankovskih jarkih in drugih »priročnih« jamah na območju Celja, ter potem naprej ob poteh vse do Avstrije. Na tej poti skozi Slovenijo so umorili več deset tisoč Hrvatov.

Arheologa med izkopavanjem grobišča v Košnici. Foto: Metod Berlec

Ubiti so bili večinoma moški v »najboljših letih«

Antropološka preiskava je pokazala, da je šlo za moške v »najboljših letih«, približno petina jih je bila v zgodnjih dvajsetih, drugi pa tja do štirideset let. To razmerje v starosti bi tudi lahko potrjevalo domnevo (tudi na podlagi najdenih vojaških značk), da je šlo za enoto vojaške policije ali pa žandarmerije, saj navadno v takšne enote razporejajo nekoliko starejše ter bolj zrele vojake in ne mladih nabornikov. Ubiti so imeli z žico zvezane roke in nato še zvezani v pare, spet z žico, za roko ali pa tudi za nogo, da bi jim bil otežen morebiten pobeg. Ustrelili so jih v glavnem v torzo, nekatere pa so očitno pokončali še s strelom v glavo.

Grobišče Košnica: žepni oltarček in svetinjica. Vir: I. Ž.

Našli so veliko križcev in svetinjic

Umorjene so zakopali približno 50 do 60 centimetrov pod površjem. Zaradi tega je bilo tudi rastje na tem delu nekoliko manj bujno kot drugje, kar je dodatno kazalo, da je bilo na tistem mestu nekaj zakopano v zemljo. Verjetno so jih ustrelili v naglici, saj jih morilci pred pomorom niso niti izropali. Tako so v jamah našli tudi poročne in zaročne prstane ter ure. Na eni srebrni uri je bil vgraviran napis »sineku od tateka« in »matura 1940«, kar kaže, da je bil ustreljeni star okoli triindvajset let.

Našli so veliko križcev in svetinjic, ena od njih je bila spomin na romanje k Mariji Bistrički (znano romarsko središče v hrvaškem Zagorju). Ohranila so se tudi očala, ostanki usnjenih denarnic, čevljev in škornjev, pasne zaponke in gumbi.

Našli so tudi uro, ki jo je oče podaril sinu ob maturi leta 1940, kar pomeni, da je bil ubiti star približno 23 let. Vir: I. Ž.

Za vedno je »izginil« tudi gostilničar iz okolice Košnice

Pri izkopanih so našli vojaške kokarde. Glede na te je bilo daleč največje število ubitih pripadnikov hrvaškega domobranstva. Našli so tudi nekaj kokard ustaške milice. Med umorjenimi je bilo lahko tudi nekaj nemških vojakov, saj sta se ohranila pas z zaponko, kakršne je nosila nemška vojska, in identifikacijska ploščica, kakršne so nosili pripadniki nemških oboroženih sil. No, takšno opremo bi lahko imel tudi hrvaški vojak.

Kdo je domneval, da je bilo mogoče tudi, da je bil med ustreljenimi v Košnici kakšen slovenski civilist iz Celja oziroma celjske okolice. Po tamkajšnjem ustnem izročilu je bil gostilničar iz okolice Košnice, ki se je kdo ve zakaj nekomu zameril, pridružen eni od skupin vojnih ujetnikov in je potem za vedno »izginil«.

Izkopani umorjeni iz grobišča v Košnici. Vir: I. Ž.

Večni problem financ pri izkopih grobišč komunističnih zločinov

Košnica je torej eno od okoli 600 znanih povojnih grobišč na ozemlju Slovenije. Da bodo očistili prav vsa, bo očitno trajalo še dolgo časa. Pogosto manjka »politične volje«, še pogostejši razlog pa je pomanjkanje denarja. Lani je pristojnost za varstvo povojnih grobišč prešla izpod ministrstva za delo v pristojnost ministrstva za gospodarstvo in tehnologijo. V nasprotju s prvimi izkopavanji, ki so jih vodili sodni izvedenci medicinske stroke, se zdaj z izkopavanjem žrtev medvojnih in povojnih pobojev ukvarjajo arheologi.

Izkopani umorjeni iz grobišča v Košnici. Vir: I. Ž.

Za izkop ljudi, ki so jih umorili komunisti, dolgo ni bilo denarja

»Omejena finančna sredstva so vplivala tudi na način izkopavanja, je novinarju Demokracije Bogdanu Sajovicu (Žrtve na morišču Košnica so bile večinoma hrvaški domobrani, izkop, 29. 9. 2016) omenil vodja arheološkega izkopavanja v Košnici Luka Rozman. »Kadar so žrtve nametane kar počez, kar je v veliki večini prikritih grobišč in je bilo tako tudi v Košnici, je težko izvleči okostja drugega za drugim. Trajalo bi trikrat dlje, če bi najprej izvlekli vse ostanke, ki sestavljajo eno okostje, pa potem drugega in tako naprej, dokler ne bi izpraznili grobišča. Z izkopavanjem grobišč se v glavnem v Sloveniji ukvarjata dve podjetji, vendar je redno zaposlenih malo ljudi, velika večina tistih, ki sodelujejo pri izkopavanju, je zunanjih pomočnikov, ki so seveda plačani na uro. Da bi prihranili čas in posledično denar, kosti med izkopavanji poberejo tako, kot ležijo, jih nato spoštljivo umijejo in očistijo ter shranijo na poseben prostor, kjer jih pregleda fizični antropolog,« je zapisal novinar

Hrvaška političarka Bruna Esih si ogleduje izkopane iz grobišča v Košnici, septembra 2016. Vir: I. Ž.

Blizu roba izkopavanj se navadno ustavijo radovedneži

»Hkrati seveda poberejo in očistijo tudi vse ostanke, ki so v grobovih – od prej omenjenega nakita, ur do ostankov uniform, pasov, praznih tulcev. Ves postopek dokumentirajo z videoposnetki in s fotografijami, vpišejo v evidence in označijo. Nepooblaščenim obisk kraja izkopavanja seveda ni dovoljen, čeprav se blizu roba izkopavanj navadno ustavijo radovedneži, je dejal vodja izkopavanja in omenil, da je seveda ves čas, ko izkopavanje traja, grobišče varovano. Postavljene so videokamere in tudi eden iz ekipe ostane čez noč kot varnostnik, da bi preprečili morebitno ropanje grobov, oskrunjenje ostankov ali podobne ekscese. Po končanem izkopavanju jame zasujejo in okolico vrnejo v čim bolj avtentično prvotno stanje.«

Novinar Demokracije Bogdan Sajovic in antropologinja Petra Leben Seljak. Foto: Metod Berlec

Posmrtni ostanki v kostnico pri Mariboru

Da so finančna sredstva problem, je za Demokracijo omenila tudi fizična antropologinja Petra Leben Seljak, ki je opravila pregled okostij umorjenih ljudi. »V teh septembrskih dneh je tako rekoč opravljala dva 'šihta', saj je na prikrito grobišče Košnica prišla z dela na bližnjem morišču Barbarin rov v Hudi jami. Tam v teh dneh po dolgoletnih pregovarjanjih poteka prenos posmrtnih ostankov umorjenih v kostnico v Mariboru.

Antropologinja je dejala, da je pregledala vsa okostja in za začetek najprej preštela ostanke ter na ta način ocenila dejansko število žrtev. Potem je ocenila tudi spol in približno starost žrtev ter je še enkrat zatrdila, da so vsi ubiti moški od poznih najstnikov do približno štiridesetega leta starosti, nekaj med njimi pa jih je bilo v času smrti starih morda nekaj več kot štirideset let. To tudi potrjuje tezo, da so bili ustreljene na hitro, saj se zdi, da je bila ustreljena vsa enota s poveljniki vred, ki so bili seveda malo starejši od svojih vojakov.«

Ko so imeli morilci čas, so v povojnih pobojih vojake postrelili posebej, oficirje in starejše podoficirje pa so odpeljali na zaslišanje in včasih tudi na »posebno obdelavo« ter jih pomorili posebej, je zapisal novinar.

Izkopavanje grobišča v Košnici je vodil arheolog Draško Josipovič. Foto: Metod Berlec

Okostja so bila dokaj dobro ohranjena zaradi ilovnate zemlje

V primeru Košnice so bila okostja dokaj dobro ohranjena tudi zaradi ilovnate zemlje, v kateri so bila zakopana. Kolikor se je dalo ugotoviti, so bili v času smrti zdravi, dobro so bili ohranjeni tudi njihovi zobje, ki so ostali celi in v čeljustih, tudi zlati, ki so jim jih morilci med poboji pogosto izbili. Antropologinja je dejala, da so bile na nekaterih kosteh vidne posledice poškodb, vendar je šlo za stare poškodbe ali rane, ki so bile v času smrti že dobro zaceljene. Povedala je tudi, da kolikor se da sklepati iz ostankov, so bili vsi ustreljeni, saj na kosteh ni bilo vidnih kakšnih drugih poškodb, recimo udarcev s kopiti ali kakšnim drugim trdim predmetom.

Pri izkopavanju grobišča v Košnici je sodeloval arheolog Luka Rozman. Foto: Metod Berlec

Tudi izkopani v Košnici so končali na Dobravi pri Mariboru

Antropologinja je povedala tudi, da bi se, če bi bila finančna sredstva, lahko opravila analiza DNK in okostja bi lahko »sestavili« nazaj. V tem primeru bi lahko tudi sorodniki prevzeli svojega pokojnika. Tako pa bodo posmrtni ostanki iz Košnice počakali na kraju izkopa še nekaj dni, da se kosti osušijo, nato pa jih bodo prepeljali v kostnico v Maribor, kjer jih bodo pokopali skupaj z drugimi, ki so jih ubili komunisti, za katere se ne ve, kdo so bili.

Kar pa se tiče predmetov, ki so jih našli med čiščenjem grobišča, jih bodo evidentirali in nato shranili v Muzeju novejše zgodovine. V primeru, da bi svojci prepoznali katerega od predmetov in dokazali, da je pripadal njihovemu družinskemu članu, pa bi ga seveda lahko izročili njim, je še zapisal novinar v Demokraciji.

Bogdan Sajovic, Žrtve na morišču Košnica so bile večinoma hrvaški domobrani, izkop, Demokracija, 29. 9. 2016

Novinar Demokracije Bogdan Sajovic si ogleduje izkopane umorjene v Košnici. Foto: Metod Berlec

1/15