Po sledeh Groharjevih slik

Narodna galerija je izdala brošuro Pot sejalca. Pot slovenskega impresionizma (prvi del). V knjižici so slike umetnin Ivana Groharja in fotografija sedanjega stanja oz. mesta, od koder je slikal, podatki o sliki, opis in nastajanje slike.

Vodnik je mišljen kot kulturni spremljevalec: predstavlja impresionistične umetnine in razglede, ki so jih navdihnili. Pot sejalca je začrtana krožno, a postaje so opisane tako, da si jih lahko ogledamo po svojem lastnem vrstnem redu. Na postajah ni tabel, zato je na zadnji strani vodnika zemljevid s predvidenim potekom poti, na strani 65 pa najdemo povezavo do spletnega zemljevida, ki nam bo olajšal navigacijo.

Vsak kraj spremlja kratek uvod, vsako postajo pa osnovni podatki o umetnini, ki jo je točka navdahnila, umetnostnozgodovinski opis slike, kratek kulturnozgodovinski oris kraja in fotografija današnjega razgleda. Predložene so čimbolj natančne lokacije, ki jih je mogoče poiskati z mobilnimi napravami.

Podrobnejše zemljevide in kak nasvet poiščemo v turistično-informacijskih centrih v Ljubljani, v Škofji Loki, v Bohinjski Bistrici in na Bledu. V Sorici se lahko ustavimo v hotelu Macesen, na Soriški planini pa pri eni od koč.

Prav tako je navedeno, če in kje je posamezna umetnina na ogled – večina jih je razstavljenih v Narodni galeriji, preostale muzejske zbirke pa ponujajo pomemben vpogled v kulturnozgodovinske okoliščine z začetka 20. stoletja.

Gorenjska in Ljubljana sta se v zadnjih sto letih urbanistično zelo spremenili in nekatere lokacije so danes pozidane, zaraščene ali nedostopne (zasebna zemljišča). Grohar je – po drugi strani – prav tako številna dela dokončal v ateljeju po svojem lastnem navdihu in jih (vsaj za zdaj) ne moremo neposredno povezati z resničnim razgledom; najbolj zgovoren zgled tega je slika Pomlad. V takšnih primerih sta urednika Michel Mohor in Nataša Kovačič izbrala točko, ki zagotavlja ustrezno alternativo.

Helena Kottler Vurnik

V Narodni galeriji od 21. septembra do 3. decembra 2017 na ogled razstava del umetnice, po rodu Dunajčanke, Helene Kottler Vurnik (1882–1962). Diplomirala je na akademiji za žene in dekleta Damenakademie. V začetku leta 1913 je v družbi glasbenika, duhovnika Franceta Kimovca spoznala arhitekta Ivana Vurnika; jeseni istega leta sta se poročila, čez dobro leto, februarja 1915 pa sta se preselila na Kranjsko.

Že konec leta 1915 so Ivana Vurnika za tri leta poklicali na fronto, Helena se je ta čas vrnila na Dunaj. Tam se je rodila tudi njuna prva hči. Po letu 1918 sta umetniško ustvarjanje nadaljevala na Kranjskem. V obdobju med obema vojnama sta zakonca ustvarila večji del danes poznanih del. Leta 1927 se je umetnica vrnila na Dunaj in dva semestra obiskovala dunajsko akademijo, ki je v tistem času že odprla vrata tudi ženskam. Po vrnitvi je spet prevzemala naloge pri moževih naročilih in molče prenašala stisko ob vedno prekratkih rokih. Predvsem v načrtih za vezenine in knjižni opremi je mogoče razpoznati njen dar in okus ter mojstrstvo pri risanju figur, manj pa je mogoče iz ustvarjenega razbrati njeno intimno plat in umetniška hotenja mimo naročnikovih pričakovanj.

Slednje je Andrej Smrekar, avtor razstave in izčrpnega kataloga, največ razbral iz »drobnih akvarelov, prek 800 jih je v njeni zapuščini, videti pa so kakor listi, iztrgani iz zvezka«. Samoto in bolečino je izrazila tudi v dnevniških zapisih, umetnica jih je naslavljala na svojega sina Nika. Rodila ga je pri štiridesetih letih in v njih ves čas izraža skrb, kako se bo znašel, ko bo ona umrla. Zgodilo se je drugače: leta 1942 je še ne 20-letni sin umrl pod streli italijanskih vojakov. Po tistem je Helena izgubila »vero v umetnost«, kot pravi Smrekar. Po vojni so frančiškani na Brezjah »zaposlili« Ivana Vurnika z opremljanjem svetišča, Helena mu je pri brezjanskem ustvarjanju v bolečini in žalovanju pomagala manj kot pri drugih naročilih. Leta 1962 je po dolgotrajni bolezni umrla. Že dve leti po njeni smrti je ženino zapuščino Ivan Vurnik zaupal v hrambo Narodni galeriji.

Njene najbolj prepoznane umetnine so slika Marijino oznanjenje za škofovo kapelo v Trstu, poslikave na oltarju štirih evangelistov za cerkev v Radovljici, načrti na ornatih za škofa Jegliča, številne vezenine za liturgična oblačila, ohranjena je tudi bogata knjižna oprema za Mohorjevo družb.

Nagodetov proces

Arhiv Slovenije je izdal knjigo z naslovom Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtožencem in podnaslovom Epilog. Avtorici sta arhivarki v Arhivu Slovenije Mateja Jeraj in Jelka Melik, knjiga pa nadaljevanje njune obsežne knjige Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtožencem, ki je izšla leta 2015 in je imela 1.039 strani. Medtem ko sta v prvi objavili gradivo o samem sodnem procesu leta 1947, sta zdaj v epilogu zbrali gradivo o dolgi poti rehabilitacije obsojenih na montiranem komunističnem sodnem »procesu«.

Z njegovo pomočjo je komunistični režim uničil petnajst intelektualcev, večinoma liberalcev, ki so bili naklonjeni parlamentarni demokraciji. 12. avgusta 1947 so prvoobtoženega Črtomirja Nagodeta obsodili na smrt, ostale pa na visoke zaporne kazni. Dva sta naredila samomor. Vrhovno sodišče je leta 1991 sodbo razveljavilo. V knjigi je objavljeno dragoceno gradivo, ki prikazuje dolgotrajna prizadevanja pa obnovo procesa in za pravico in prav tako dolgotrajna zavračanja komunističnih funkcionarjev. Gradivo je svojevrstna obsodba nečloveškega režima in nas opozarja, kako dolgih je (bilo) 40 let, ko je totalitarni režim trdo zavračal prav vsako pobudo po pravici, pa čeprav so bile že tako obsojene na nejavno obravnavo.