Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Guido Schäffer: Svetnik na deski

Za vas piše:
Katarina Ropret
Objava: 14. 01. 2021 / 08:47
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 18.01.2021 / 14:09
Ustavi predvajanje Nalaganje
Guido Schäffer: Svetnik na deski

Guido Schäffer: Svetnik na deski

Brazilski kandidat za svetnika, ki je na deski okušal in oznanjal Boga.

Guido Schäffer. FOTO: Surffoto.


Brazilski bogoslovec, ki se je pri 34 letih smrtno ponesrečil med deskanjem, le nekaj tednov, preden bi bil posvečen v duhovnika, je na dobri poti, da postane zavetnik deskarjev.

Po njegovi smrti so mu domačini nadeli vzdevek »surferski angel« in začeli romati na njegov grob. Nekateri so na njem puščali ploščice in se mu zahvaljevali za uslišane molitve, drugi so prinašali odlitke nog in glave in tako pričevali, kateri deli telesa so bili ozdravljeni na Guidovo priprošnjo.

Češčenje surferskega angela je tako naraslo, da so duhovniki na njegovem grobu začeli vsak mesec darovati mašo. Januarja 2015, šest let po Guidovi smrti, je iz Vatikana prišlo dovoljenje za zbiranje dokazov o njegovi svetosti. Ob tej priložnosti so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Naše Gospe miru v obalnem mestu Ipanema.

Za njimi se je odvila živahna procesija Guidovih deskarskih kolegov. Nekateri so se peljali s tovornjakom in nad glavami držali deske. Na eni od njih je z velikimi črkami pisalo: Jezus je naš val.

Pot med uboge

Guido Schäffer se je rodil 22. maja 1974. Mladost je preživel v bližini plaže Copacabana v Riu de Janeiru. Njegov oče je bil zdravnik, mama pa dejavna članica župnije in katehistinja. Svojim otrokom sta dajala zgled vere in Guido je že od malih nog vabil svoje prijatelje, naj pridejo in spoznajo Jezusa: najprej v birmanski skupini, nato v molitveni skupini marijanskega gibanja.

Živahni mladenič, ki je prosti čas preživljal na deski, se je odločil, da bo šel po očetovih stopinjah. V bolnišnici je Guido začutil, da si želi pomagati predvsem ubogim. Nagovarjale so ga svetopisemske besede: »Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe« (Tob 4,7).

Srečal je misijonarke ljubezni in spoznal, da lahko med njimi začne uresničevati svoj klic: začel jim je pomagati pri skrbi za brezdomce. K pomoči je neutrudno spodbujal tudi zdravnike iz bolnišnice in člane molitvene skupine, v kateri je sodeloval.

Med čakanjem na naslednji val

Ob koncu študija medicine je Guido spoznal, da ga Gospod hoče imeti vsega zase. Pri 28 letih je zapustil dekle in sanje o zdravniški karieri ter vstopil v bogoslovje. Še vedno pa je prostovoljno pomagal ubogim v bolnišnici Santa Casa de Misericordia in v hiši misijonark ljubezni. Še ene stvari Guido ni opustil niti kot bogoslovec: deskanja.

A tudi v deskanju Guido ni videl le osebnih užitkov, ampak priložnost za oznanjevanje evangelija. Ko so v vodi čakali na naslednji val, je pogosto načenjal pogovor o Jezusu. Rad je govoril, da je bil Jezus prvi deskar, ker je hodil po vodi.


Guido Schäffer kot bogoslovec. FOTO: Marcia Lara.

Tesna pot, ki vodi v življenje

Prvega maja 2009 je bil čudovit dan brez oblačka. Guido se je z desko pridružil prijateljem na praznovanju fantovščine Eduarda Martinsa. Eduardo in Guido sta se spoprijateljila pred več kot desetimi leti, ko sta se med čakanjem na val na deski začela pogovarjati o Bogu.

Guido je Eduarda povabil v molitveno skupino, kjer je ta spoznal svojo bodočo ženo, in ga večkrat vzel s sabo, ko je šel oskrbovat brezdomce na cesti. »Gledal sem ga, kako čisti črve v odprti rani nekega brezdomca, medtem pa mu mirno pripoveduje o Bogu,« se spominja dragocenega prijateljevega zgleda Eduardo.

Dan pred Eduardovo poroko so želeli proslaviti njegovo slovo od samskega stanu z deskanjem. Guido si je sposodil eno od Eduardovih desk, na kateri je pisalo: »Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo« (Mt 7,14).


FOTO: Pexels.

Pripomnil je, da je to eden izmed njegovih najljubših svetopisemskih stavkov. A tesna pot skozi velikanski val, ki si jo je tisti dan izbral Guido, je bila zanj usodna. Zlomil si je vratno vretence in ko ga je Eduardo zvlekel na kopno, mu niso mogli več pomagati.

»Ko je Guido umrl, je bilo to težko razumeti. Spraševali smo Boga, zakaj nam ga je vzel, saj bi kot duhovnik lahko pripeljal v cerkev toliko ljudi. Potem pa smo spoznali, da jih bo kot svetnik morda pripeljal še več,« je povedal oče Roberto Lopes, duhovnik iz Ria de Janeira, ki je odgovoren za postopek ugotavljanja Guidove svetosti.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (03/2020).

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh