Volitve papežev že od nekdaj burijo domišljijo tako tistih, ki jim je Cerkev blizu, kot tudi tistih, ki na katolištvo gledajo z neprikrito distanco. Družbena in politična vloga, ki so jo papeži ohranili vse do današnjega dne, je prevelika, da bi izbira novega vrhovnega pastirja Katoliške Cerkve kogarkoli pustila hladnega. Kanček misterioznosti doda še postopek izbire, ki se vsaj na prvi pogled zdi precej drugačen od ustaljenih oblik izbiranja najpomembnejših javnih osebnosti. Kratek pogled v zgodovino nam hitro razkrije, da v postopku izbire papeža ni nič izrednega, ampak je zgolj rezultat domišljenega zgodovinskega razvoja zadnjega tisočletja.

Prva stoletja

Zgodovinski viri ne razkrivajo povsem jasno, na kakšen način so bili v prvih stoletjih krščanstva izbirani nasledniki apostola Petra. Načeloma je tudi za rimske škofe veljalo, da jih je skupaj z verniki izbiralo rimsko duhovništvo. Že papež Leon Veliki (440–461) je zapisal, »da škof ne more postati nekdo, ki ga ne izbere duhovništv...