Ob ukvarjanju, razmišljanju ali zgolj opazovanju človeške zgodovine se zdi, da je želja biti gospodar na svojem zapisana v človeški genom. Številni narodi imajo lastno državo, mnogi o njej le sanjajo. Smo tudi Slovenci med tistimi, ki smo, odkar se zavedamo, da smo narod, želeli biti gospodar na svojem in imeti lastno državo? Smo pred 35 leti res uresničili tisočletne sanje? Vsa ta vprašanja so me prevevala ob ukvarjanju z razvojem slovenske osamosvojitvene misli, in ni se zdelo verjetno, da se je vse začelo šele z npr. znamenito 57. številko Nove revije.

Skozi šolanje o procesih nastajanja slovenske države nisem slišala nič

Ideje se ne rodijo v trenutku, čez noč. Tiste največje zorijo, včasih desetletja, stoletja, preden izčiščene stopijo na plano. Je (bilo) tako tudi z mislijo na slovensko samostojnost? Pri iskanju po literaturi in pregledovanju virov nisem našla celovitega pregleda razvoja razmišljanja o samostojni Sloveniji, še najbližje je bil članek dr. Janez Náreda Slovenska povojna politična emigracija in razvoj ideje o neodvisnosti Slovenije, ki ga je objavil leta 2001 v Dveh domovinah. Skozi celoten proces svojega šolanja (začela sem v nekdanji SRS, iz zgodovine pa diplomirala že v samostojni Sloveniji) o procesih nastajanja slovenske države nisem slišala kaj dosti, oziroma nič.

Od začetka sta bila jezik in kultura močan povezovalni element

Ob ustvarjanju razstave s pomenljivim naslovom Sanje imajo to čudno lastnost, da se včasih uresničijo, ki smo jo v NUK najprej v spletni in nato še v fizični obliki pripravili ob 30. obletnici plebiscita, sem se srečala z dogodki, ki so nakazovali obrat zgodovine in »spoznala« ljudi, ki so misel na neodvisno državo negovali, o njej pisali in jo aktivno živeli, pa zanje malokdo ve, da so sploh obstajali. To je bil zelo zanimiv »izlet« v zgodovino.

O sanjah o samostojnosti pred tisoč in več leti težko govorimo, a dejstvo je, da so se naši slovenski predniki v 7. stoletju povezali v prvo slovansko državno tvorbo Karantanijo in svoje kneze ustoličevali po posebnem obredu, vse do leta 1414 v slovenskem jeziku. Če so najstarejše v slovenščini zapisane besede našle mesto na spovednem obrazcu iz 10. stoletja (Brižinski spomeniki), so bile prve v slovenščini natisnjene besede »Le vkup, le vkup uboja gmajna« na letaku ob velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1515. Od vsega začetka sta bila torej jezik in kultura močan povezovalni element.

Helena Janežič med nastopom na predstavitvi knjige Naši temelji in okviri. Slovenci in Slovenija v zgodovini v Mestnem muzeju v Ljubljani 25. februarja 2026. Foto: Ivo Žajdela

Program Zedinjene Slovenije je prvi jasno izražen korak k ideji ene entitete

Oznako Slovenci za narodno in jezikovno skupnost je v 16. stoletju prvič zapisal Primož Trubar. Skozi razsvetljenske ideje in kroge je v poznem 18. in začetku 19. stoletja prevladalo prepričanje o enem, slovenskem narodu. Naraščalo je navdušenje za vse, kar je slovensko. Leta 1848, ob pomladi narodov, sta bila jezik in ime slovenskega naroda nesporna. Slovenci so/smo kot narod prvič oblikovali politično zahtevo. Program Zedinjene Slovenije je prvi jasno izražen in zapisan korak k ideji ene, skupne entitete vseh pripadnikov slovenskega naroda, objavljen marca 1848 v Kmetijskih in rokodelskih novicah (celovški stolni kaplan in narodni buditelj Matija Majar – Ziljski). Tega leta je začel nastajati tudi znameniti Zemljovid slovenske dežele in pokrajin z vrisanimi etničnimi mejami, ki ga je skupaj z brošuro pripravil Peter Kozler.

Majniška deklaracija in Slovenska deklaracija

Majniška deklaracija, ki jo je v avstrijskem državnem zboru 30. maja 1917 prebral dr. Anton Korošec, je še en mejnik. V zadnjih mesecih prve svetovne vojne, je bilo prvič v slovenski narodni zgodovini jasno izraženo stališče o slovenskem narodu kot subjektu državnosti, z zahtevo po združitvi južnih Slovanov, živečih v monarhiji, v avtonomno enoto.

Podobne zahteve so Slovenci izrazili tudi v novi državi, Kraljevini Jugoslaviji, kamor sta po razpadu habsburške monarhije prišli dve tretjini vseh Slovencev. Po uvedbi diktature leta 1929 je SLS oblikovala programsko zahtevo o vzpostavitev slovenske federativne enote v jugoslovanski državi in priznanje slovenske nacionalne individualnosti. Zapisala jih je v Slovenski deklaraciji, imenovani tudi slovenske punktacije, ki so jo širili v obliki ilegalnih letakov.

Dr. Lambert Ehrlich je oblikoval politični program Slovenski problem

Slovenijo kot samostojno državo je prvič predvidel in v svojem programu orisal dr. Lambert Ehrlich. V 30-ih letih je za samostojno Slovenijo navduševal mlade na Svetih Višarjah, ki so prav zaradi njega postale prava sveta gora slovenstva. Konec leta 1941 je oblikoval ilegalni politični program z naslovom Slovenski problem, v katerem je predvidel tri možnosti naddržavnih povezav Slovenije: ena od teh je bila Slovenija kot samostojna država v zaledju Trsta pod mednarodnim protektoratom, ki jo je Ehrlich poimenoval »Švica Vzhodne Evrope«.

Dr. Ehrlicha je 26. maja 1942 v atentatu umorila Varnostno obveščevalna služba, njegovo idejo o združeni in samostojni Sloveniji so po njegovi smrti še naprej negovali in razvijali njegovi duhovni nasledniki.

Ciril Žebot, France Dolinar, France Jeza

Konec druge svetovne vojne je na Slovenskem pomenil vzpostavitev komunistične oblasti. V tujino je odšel velik del slovenske inteligence in družbene elite, s sabo so odnesli tudi misel o slovenski samostojnosti.

Nadaljeval jo je dr. Ciril Žebot, Ehrlichov naslednik, sprva v Rimu in nato v ZDA. Že v Rimu je ustanovil Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo, v ZDA glasilo Slovenska država; o tem je pisal knjige, njegova Slovenija včeraj danes in jutri je bila prva uradno prepovedana slovenska knjiga v SRS ...

Že v begunskih taboriščih v Italiji je o samostojni Sloveniji predaval in napisal brošuro Slovenska državna misel dr. France Dolinar, pravi prerok slovenske države. V italijanskem zamejstvu je deloval France Jeza, izjemno zanimiva in za slovensko osamosvojitveno misel pomembna oseba; tam so se odvijali Študijski dnevi Draga, ki so poskrbeli za razpravo o demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije, leta 1968 je v Rimu izšla brošura z naslovom Slovenija 1968 kam?, ki se je zaradi svoje vsebine prav tako znašla med prepovedanimi knjigami ...

Slovenska pot, Sij slovenske svobode, Smer v slovensko državo

Slovenska osamosvojitvena misel se je pojavljala povsod tam, kamor so se selili slovenski emigranti. Leta 1954 so v ZDA in Kanadi ustanovili Slovensko državno gibanje, v Argentini so te ideje negovale različne skupine in jih širile v glasilih Slovenska pot, Sij slovenske svobode, Smer v slovensko državo; v šestdesetih letih je v Münchnu začelo izhajati glasilo Slovenska svoboda, v začetku 70. pa je v Bernu v Švici začelo delovati Slovensko narodno predstavništvo, ki je ustanovilo časopis Slovenski glas ...

Pod komunizmom je bila misel na samostojno Slovenijo prepovedana

Med izseljenci je misel na samostojno Slovenijo mnogo prej kot v domovini dobila pomen edine sprejemljive rešitve za življenje slovenskega naroda. Slovenska povojna emigracija je razvila močno literarno, znanstveno in publicistično dejavnost, kjer je našla prostor tudi slovenska osamosvojitvena misel. Ta zaradi prepovedi uvažanja izseljenskih publikacij, katerih vsebina je bila »nasprotna našemu gledanju na poglavitna življenjska vprašanja« (kakor pravi uvod k uradnemu seznamu prepovedanih knjig iz leta 1945), ni dosegla bralcev v Sloveniji. V domovini je bila misel na samostojno Slovenijo utišana, ustrahovana in nezaželena. Bila je ena najbolj prepovedanih in obsojena le na šepetajoče omembe. vse do osemdesetih let 20. stoletja. S poskusi kulturniške opozicije, ki se je začela pojavljati v petdesetih letih in bila zatrta, se je v osemdesetih, tudi s pomočjo »kapljic« od zunaj, jez začel počasi krušiti.

Knjigo Naši temelji in okviri so v Mestnem muzeju v Ljubljani 25. februarja 2026 predstavili Aleksander Hribovšek, Miha Preinfalk, Helena Janežič, Boris Golec in Aleš Maver. Foto: Ivo Žajdela

Nova revija in Prispevki za slovenski nacionalni program

Med prvimi znanilci slovenske pomladi je bila Nova revija, ki je februarja 1987 v znameniti 57. številki objavila Prispevke za slovenski nacionalni program, sledila je Pisateljska ustava, ki jo je v posebni številki prinesel Časopisa za kritiko znanosti, afera JBTZ, leta 1989 Majniška deklaracija, s katero so slovenske opozicijske politične stranke prvič odločno zahtevale suvereno in demokratično državo slovenskega naroda, pa ustanovitev Demosa in prve večstrankarske volitve po skoraj 50 letih in plebiscit leta 1990. Z razglasitvijo samostojnosti leta 1991 je slovenska osamosvojitvena misel postala resničnost.