Zavetnik: proti suši, poplavam, nevihtam; je tudi zavetnik konvertitov, spreobrnjencev

Atributi: kraljeva znamenja, verige in sekira.

Hermenegildov oče Leo­vigild, mogočni kralj Vizigotov, je bil arijanec.So pa vizigotski arijanci dotlej mirno živeli sredi katoličanov in se počasi že nagibali h krščanstvu. Nesreča pa je hotela, da se je Leogivild drugič poročil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane in je hotela obnoviti nekdanjo popolno oblast arijancev v deželi. S tem pa je v državi in domači družini zanetila velik nemir. Mladi Hermenegild se je, tudi na očetovo prigovarjanje, leta 579 poročil s sorodnico svoje mačehe Ingundo, ki pa je bila katoličanka. Gosvinta je od svoje snahe seveda zahtevala, da sprejme arijansko vero. Načelna Ingunda pa svoje vere zaradi trenutnih koristi ni hotela zatajiti. To je seveda v kraljici povzročilo odkrit odpor do nje in preganjanje. Ker se je želel izogniti prepirom in napetostim, je kralj sinu Hermenegildu prepustil upravo province Betike z glavnim mestom Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila. V deželi, ki je bila večinoma katoliška, je imel velik vpliv seviljski škof in Hermenegildov sorodnik po materini strani, sv. Leander. V njem je njegova žena Ingunda našla zaupnega prijatelja in z njegovo podporo se ji je posrečilo, da je moža spreobrnila h katoliški veri. Ta se je leta 580 za vedno in premišljeno javno odpovedal ariani­zmu. Leovigild je sina poklical na pogovor v Toledo, kamor pa zaradi mačehe in njenega vpliva ni hotel. Na stran kraljeviča so se postavili katoličani, sosedje Suevi in Bizantinci. Nastal je pravi politični spor, v katerem pa je kralj podkupil poveljnika Bizantincev in prisili Sueve, da se niso vmešavali, nato pa zahteval od sina, da se vrne k arijanski državni veri, sicer ga bo k temu prisili z vojsko. Grozil mu je, da mu bo odvzel naslov, zemljo in celo ženo. Hermenegild pa se ni dal prepričati. Njegov odgovor očetu je bil, da raje izgubi posvetno krono kot krono Jezusa Kristusa. Nastali so pravi verski boji, v katerih se je Hermenegild sprva dobro branil, kasneje pa opešal. Ko je oče zasedel Sevillo, se je zatekel v Kordobo. Tu mu je prišel naproti brat Rekared, ki mu je obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild, ki si ni želel bratomorne vojne, se je očetu vdal, vendar pa je vztrajal pri katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer ga je celo leto pustil koprneti. Mačeha in arijanski škofje so ga na vse pretege poskušali omehčati. Usoden dogodek se je zgodil za veliko noč leta 585, ko iz rok arijanskega škofa ni sprejel obhajila. Ker ga je odklonil, mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Njegova mučeniška smrt pa je kmalu obrodila dobre sadove, saj je leta 589 vsa dežela, z novim kraljem Rekaredom vred, mirno sprejela katolištvo.


Ime: Izhaja iz nemščine, pomeni pa »dar boga Hirmina«.

Rodil se je v 6. stoletju v Španiji,
umrl pa 13. aprila 585 v Tarragoni, prav tako v Španiji.

Družina: Bil je sin mogočnega zahodnogotskega kralja Leovigilda in njegove prve žene, katoličanke Teodozije.

Zavetnik: Velja za zavetnika proti suši, poplavam, nevihtam; je tudi zavetnik konvertitov, spreobrnjencev.

Upodobitve: Upodabljajo ga v knežjem oblačilu s palmo in sekiro kot simbolom njegovega mučeništva. Včasih nosi tudi vojaško obleko. Upodabljajo ga tudi z verigami, običajno pa poleg njega stoji arijanski škof, držeč v roki hostijo, ki jo je mučenec odklonil.

Beatifikacija: Njegovo češčenje so širili predvsem jezuiti. Za Španijo je bilo potrjeno leta 1586, za celotno Cerkev pa leta 1636. Časti ga tudi vzhodna Cerkev.

Goduje: 13. aprila.