Redovni ustanovitelj

Zavetnik: sirot in zapuščene mladine; Trevisa in Benetk, ustanoviteljev šol in sirotišnic.

Atributi: imenitna oblačila, veriga in železne krogle

Rodil se je leta 1486 v ugledni družini v Benetkah. Sprva je deloval v vojaški službi, leta 1518 pa je postal duhovnik. 1528. leta je ustanovil red somaskov, ki so se prvotno imenovali Družba služabnikov revnih. Člani tega moškega reda so vodili sirotišnice in bolnišnice, internate in ustanove za reveže. V severnoitalijanskih mestih Bergamo, Brescia, Verona, Como in Milano je ustanovil številne sirotišnice. Umrl je 8. februarja 1573 v Somasci, v kraju, po katerem se člani tega reda imenujejo somaski. Leta 1767 je bil razglasen za svetnika, leta 1928 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zavetnika sirot. V Belgiji se člani reda, ki se posveča vzgoji sirot in negovanju starih in bolnih moških, imenujejo "bratje sv. Hieronima Emilianija".

Hieronim je bil v mladosti najprej deležen odlične izobrazbe, s komaj petnajstimi leti pa je že začel kariero v vojaški službi: od oficirja je napredoval do generala. Leta 1508 mu je bila zaupana trdnjava v mestu Castelnuovo nad Piavo. Tu je tri leta kasneje ob napadu cesarskih čet padel v ujetništvo, kjer se je začelo njegovo »spreobrnjenje«. Čudežno je bil rešen iz ječe, nato pa začel svojo nesebično delo ljubezni do trpečih in revežev. Razdal je premoženje, postal je duhovnik in s podporo beneške vlade najprej prevzel »Bolnišnico neozdravljivih«, kasneje pa razširil svojo dejavnost ter ustanovil posebno družbo oz. red. Med nego bolnikov si je na koncu tudi sam nakopal kugo in za posledicami bolezni umrl.

Ime: Izhaja iz grškega imena Hieronimos, zloženega iz besed hieros »svet, božji« in onoma »ime«; t. j. »tisti, ki ima sveto, od Boga posvečeno ime«.

Rodil se je leta 1481 v Benetkah v Italiji, umrl pa 8. februarja 1537 v vasici Somasco pri Bergamu, prav tako v Italiji.

Družina: Rodil se je v plemiški beneški rodbini Emiliani. Njegov oče Angelo je bil član najvišjega državnega sveta, mati Eleonora pa je izvirala iz prav tako sloveče družine Morosini.

Spreobrnjenje: Ko je bil v ječi in je veliko trpel, se je počasi spreobrnil in obžaloval svoje mladostne zablode in častihlepnost. Mariji se je zaobljubil, da bo peš in bos romal na njeno božjo pot v Treviso. Takrat se mu je Marija čudežno prikazala, ga nagovorila po imenu, mu dala ključe za okove in ječo in ga pozvala, naj takoj izpolni svojo zaobljubo.

Delo: Njegova poglavitna skrb so bili trpeči in revni. Zanje je razdal vse svoje premoženje, ponoči pobiral in pokopaval mrliče, ki so ležali na cesti, in negoval bolnike. Otrokom brez staršev je dajal prenočišče, hrano in delo. Ustanavljal je sirotišnice, skrbel za izgubljena dekleta in poučeval verouk.

Skupnost: Za mnoge, ki so se mu pridružili pri njegovem dobrodelnem delu, je ustanovil moški red, ki se je sprva imenoval »Družba služabnikov revnih«, kasneje pa red somaskov, po vasici Somasco, kjer je postavil osrednjo hišo. Red ima danes okoli 500 članov, skrbijo pa za vodenje sirotišnic, ubožnic in bolnišnic, pa tudi vzgojnih zavodov.

Sodobniki: slikar Albreht Dürer, cesar Maksimiljan I., sv. Ignacij Lojolski, papeža Pavel III. in IV.

Kreposti: Bil je človek molitve, veliko se je postil in bičal, spal je malo na trdi in goli skali in se veliko pokoril za grehe drugih.

Čudež: Legenda pravi, da je na njegovo priprošnjo v votlini nad Bergamom, kamor se je umikal v samoto, iz tal privrel studenec, ki teče še danes.

Upodobitve: Upodabljajo ga v imenitnih oblačilih, z verigo in železnimi kroglami; največkrat pa kot redovnika, obdanega z otroki.

Beatifikacija: 29. sept. 1747 ga je papež Benedikt XIV. razglasil za blaženega, 16. jul. 1767 pa Klemen XIII. za svetnika.

Goduje 8. februarja.

Prispevek Gregorja Čušina