Ko pomislim na gobavost, se spomnim nekih šmarnic iz otroštva in prebiranja romana o očetu Damijanu, flamskem duhovniku, ki je misijonaril med gobavci na havajskem polotoku Molokaj. Kaj misijonaril?! Živel med njimi, živel zanje in z njimi umrl. Kaj so ob njem doživljali? To, da jih ima rad. In ko je spregovoril o dobrem Bogu, so lahko zaslutili, da je Bog res dober.

Gobavost ni samo telesna bolezen. Je področje nečistega, torej zavrženega, je kazen za greh in tako tudi hrepenenje po očiščenju, odpuščanju in ozdravitvi. Posledica gobavosti je bila izključenost iz skupnosti, življenje na robu, brez varnosti in pomoči. Gobavec iz evangelija nima imena. Človek je. Zgodilo se mu je, da ga je čas prehitel in povozil. Pravila sveta so ga poteptala. Iskal je zadovoljstvo, morda preveč užitek, zdaj pa je na tleh. Vsi se ga izogibajo. To pa poznamo. Hitro koga tudi mi potisnemo na rob. Hitro koga odstranimo s seznama priljubljenih. In ta človek se dokoplje do Jezusa: »Če hočeš, me...