Prvo berilo: Gobavci so izločeni iz ljudstva, 3 Mz 13,1–2.44–46; Ps 32;

Drugo berilo: Posnemajmo apostola, kakor on posnema Kristusa, 1 Kor 10,31–11,1

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,40-45)

Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. (Mr 1,40–45)

Video razlaga za otroke

Hočem

Piše: Simon Potnik

Ko pomislim na gobavost, se spomnim nekih šmarnic iz otroštva in prebiranja romana o očetu Damijanu, flamskem duhovniku, ki je misijonaril med gobavci na havajskem polotoku Molokaj. Kaj misijonaril?! Živel med njimi, živel zanje in z njimi umrl. Kaj so ob njem doživljali? To, da jih ima rad. In ko je spregovoril o dobrem Bogu, so lahko zaslutili, da je Bog res dober.

Gobavost ni samo telesna bolezen. Je področje nečistega, torej zavrženega, je kazen za greh in tako tudi hrepenenje po očiščenju, odpuščanju in ozdravitvi. Posledica gobavosti je bila izključenost iz skupnosti, življenje na robu, brez varnosti in pomoči. Gobavec iz evangelija nima imena. Človek je. Zgodilo se mu je, da ga je čas prehitel in povozil. Pravila sveta so ga poteptala. Iskal je zadovoljstvo, morda preveč užitek, zdaj pa je na tleh. Vsi se ga izogibajo. To pa poznamo. Hitro koga tudi mi potisnemo na rob. Hitro koga odstranimo s seznama priljubljenih. In ta človek se dokoplje do Jezusa: »Če hočeš, me moreš očistiti.«

Ne spreglejmo, da ga je nagovoril na kolenih. Luka pravi, da je padel na obraz, Matej, da se mu je poklonil do tal. Gobav, odrinjen, zavržen, preklet. Gobavost, ki je revežu vzela vse, ga je pripeljala do tega, da je počastil Jezusa, vanj izpovedal vero, saj je verjel, da ga lahko ozdravi, in želel je, da se uresniči Božja volja. Še več kot to, želel je, da se uresniči Božji hočem!

Pavel nas uči, da je sicer res, da zmoremo vse, toda le v Njem, ki nam daje moč.

»Fajn bi bilo«?

Ko se v molitvi bližam Gospodu, ali je moje srce pri »fajn bi bilo«, »želim si«, »rad bi« ali pri »hočem«? In zdaj spravi še svoje telo na kolena. Morda je res priložnost, da poživim in pomazilim tudi molitev telesa. Kako se pokrižam, kako pokleknem, kako klečim, in ko najdem svoj hočem, da ga iskreno izročim Gospodu. Odpovem se svojim igračkam in svojim tisočerim željicam. Želim, ne, hočem, da skozi kozmos prostora in časa odmeva Božji hočem, ko izpred pustega in praznega zakliče »Bodi svetloba«, ko iz objema smrti kliče Lazarja: »Hočem, pridi ven« in deklici zašepeta: »Talita kum, hočem, da živiš« ter Simonovo taščo dvigne in ji ponovi: »Hočem, bodi zdrava.«

Kako pogosto so nas zavajali in mi druge: Vse je mogoče, le dovolj močno si moraš želeti. Vse torej zmorem, če si le želim? In nastanejo parade ponosa žalostnih, razočaranih po ulicah in nič kaj bolj vesele na cerkvenih procesijah. Pavel nas uči, da je sicer res, da zmoremo vse, toda le v Njem, ki nam daje moč.

Bi zamerili ozdravljenemu, da je sedaj pohitel razlagat množicam, kako čudovite stvari mu je storil Gospod? Ali pa je bolj hitel nazaj med ljudi, med skrbi in užitke, med hitenje in vrvenje, po stari grešni navadi?