Akademskemu kiparju, slikarju in likovnemu pedagogu, enemu najpomembnejših likovnih ustvarjalcev slovenske Istre, so se poklonili likovna kritika Majda Božeglav Japelj in Dejan Mehmedovič, srednješolki iz Hrastovelj z zapisoma, kako ju Pohlen s svojo osebnostjo in delom navdihuje danes, konservatorka-restavratorka za kamnito plastiko mag. Urška Ana Pohlen, umetnikova pranečakinja, zbrane pa sta nagovorila tudi direktorica koprske knjigarne Libris Ingrid Celestina in koprski župan Aleš Bržan. 

Mlade koprske flavtiske tria FlavtIstra. FOTO: T. P. J.

Za glasbeno spremljavo dogodka, ki je potekal hrastoveljski cerkvi svete Trojice so poskrbele flavtistke tria FlavtIstra, dogodek pa sta povezovala Tanja Jakomin Kocjančič in Bogdan Kavrečič.

Rojstna hiša Jožeta Pohlena. FOTO: T. P. J.

Jože Pohlen se je rodil 19. marca 1926 v Hrastovljah. Vaški učitelj Dionizij Čibej (Dionisio Cibeo) je v njem že zgodaj odkril nadarjenega risarja in ga začel usmerjati. Po posredovanju učiteljice Inge Müller, Tirolke iz Kufsteina, ki ga je učila v 4. in 5. razredu, mu je družina Noerpel-Krauss omogočila šolanje na Istituto d'Arte v Firencah, kamor je dvanajstleten odšel tik pred začetkom druge svetovne vojne. 

Slikarsko bogastvo spomenik skupaj z arhitekturo uvršča na eno prvih mest v naši spomeniški posesti.

Po zaključku šestletnega šolanja na kiparskem oddelku, ki sta ga vodila Giuseppe Albano in Bruno Innocenti, se je leta 1946 vrnil v domovino in se vpisal na novoustanovljeno Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Kiparstvo je študiral pri Borisu in Zdenku Kalinu, Karlu Putrihu in Frančišku Smerduju.

Pod plastmi beleža odkril srednjeveške poslikave

V času študija je leta 1949 v domači romanski cerkvi Svete Trojice, zgrajeni v 12./13. stoletju, pod plastmi beleža odkril znamenite freske in o odkritju obvestil takratni Zavod za spomeniško varstvo. Strokovnjaki so z deli začeli leta 1950, javnosti pa so bile poslikave prvič predstavljene v letu 1955/56.

Akademski kipar Jože Pohlen (1926-2005) ob freskah, ki jih je leta 1949 odkril v domači cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah. FOTO: arhiv Doris PohlenKakor so v desetletju, ki so odkritju sledila, s stenskih zapisov v glagolici in latinici razbrali strokovnjaki, je cerkveno notranjščino poslikal mojster Janez iz Kastva, srednjeveškega mesteca severozahodno od Reke, kjer je v 15. stoletju delovala pomembna slikarska delavnica, središče istrske lokalne slikarske šole, in delo zaključil na dan sv. Marjete, 13. julija 1490.

Čeprav je Jožeta Pohlena življenjska pot vodila v svet, nikoli ni pozabil svojih korenin in je do konca ostal zavezan rodnim Hrastovljam. Leta 1990, ob 500. obletnici nastanka znamenitih fresk, je domačo vas in njene prebivalce počastil s kipom Šavrinke. FOTO: Ivo Žajdela

V monografiji Hrastovlje, ki je prvič izšla leta 1961 in doživela številne ponatise, je dr. Marijan Zadnikar (1921–2005) zapisal, da »slikarsko bogastvo, ki si ga danes z različnim zanimanjem ogledujemo v Hrastovljah«, spomenik skupaj z arhitekturo »uvršča na eno prvih mest v naši spomeniški posesti«.

Znameniti hrastoveljski Mrtvaški ples (Janez iz Kastva, 1490), spodaj napis v glagolici. FOTO: T. P. J.

Poslikave kot Sveto pismo branja neukih ljudi

Že Zadnikar tudi ugotavlja, da so te freske svojo prvenstveno versko spodbudno, poučno, in nikakor ne predvsem estetsko funkcijo, »saj so zgovorne slikarije takratnemu nešolanemu človeku s svojo pripovednostjo nadomeščale knjigo in njene nauke, opravljale vse do takrat, ko so zaradi spremenjenega lepotnega okusa in drugačnega, ne več srednjeveškega verskega dojemanja postale odvečne in so jih zato prebelili, da ne bi motile zbranosti vernikov, ki njihove vzgojne vsebine niso več razumeli. 

Cerkev je bila ob koncu srednjega veka poslikana tako dosledno, da ni ostal neposlikan noben še tako skrit kotiček.

To se je zgodilo prvič verjetno že v 18. stoletju,« a ne pred letom 1701, ko je hrastoveljsko cerkev popisal koprski škof Pavel Naldini (1632–1713).

Izgon iz raja kot del stvarjenjske zgodbe (Janez iz Kastva, 1490). FOTO: T. P. J. 

Pozneje v baroku, zlasti pa s prizidavo zakristije leta 1896, je bila cerkev deležna tudi gradbenih predelav, »ki so delno – a k sreči ne odločilno – posegli v njeno srednjeveško podobo. […] Z odkritjem Jožeta Pohlena pa se je za ta izredni spomenik začelo novo obdobje,« piše Zadnikar. Pod okriljem Zavoda za spomeniško varstvo so sledila obsežna, večletna dela odkrivanja fresk, urejanja notranjščine, zunanjščine in taborskega obzidja.

Nekdaj je taborsko obzidje prebivalcem zagotavljalo varnost, zdaj pa prijeten ambient za druženje. FOTO: T. P. J.

»Odstranili so pevski kor ter oba stranska oltarja, ki sta zakrivala ikonografsko najdragocenejše dele stenskih slikarij, z zazidavo severnega okna pa smo spet dosegli več ali manj prvotno dnevno osvetljavo.« Glavni uspeh je bilo seveda odkritje fresk, »s katerimi je bila ob koncu srednjega veka cerkev poslikana tako dosledno, da ni ostal neposlikan noben še tako skrit kotiček«, srednjeveški horror vacui ponazori Zadnikar.

Nad Mrtvaškim plesom je Janez iz Kastva upodobil Odrešenjsko zgodbo. FOTO: T. P. J.

Sveta Trojica, upodobljena kot Prestol milosti

Hrastovlje so ob vsem ikonografskem bogastvu širši javnosti večinoma znane po Mrtvaškem plesu – enem sicer najredkejših motivov srednjeveškega stenskega slikarstva, ki opominja na neizogibnost in za vse enako pravično dejstvo smrti –, upodobljenem na južni ladijski steni. Med skoraj dvajsetimi evropskimi vrstniki zavzema posebno mesto ne le zaradi svoje ohranjenosti, pač pa tudi zaradi celovitosti svojega ikonografskega programa.

Sveta Trojica kot Prestol (ali Sedež) milosti. 

Vendar je osrednji motiv hrastoveljskega svetišča Sveta Trojica, ki ji je cerkev posvečena. 

Bistvena identiteta novorazglašenega kulturnega spomenika državnega pomena je, da je cerkev s svojo namembnostjo, ki je bogoslužna.

Upodobitev zavzema osrednji prostor na apsidalnem svodu nad oltarjem in sicer v posebni obliki t. i. Prestola ali Sedeža milosti, kjer je Kristus upodobljen kot Križani: Bog Oče sedi na skrinji podobnemu sedežu, pred seboj drži v naročju razpelo s svojim mrtvim Sinom, med njunima glavama pa plava Sveti Duh v obliki belega goloba. Izza skupine izhajajo žarki in se širijo na vse strani.

Glavni motiv Svete Trojice, ki ji je cerkev posvečena, zaradi razvpitosti motiva Mrtvaškega plesa večkrat ostaja prezrt. FOTO: T. P. J.

Bistvena identiteta: cerkev, namenjena bogoslužju

Bistvena identiteta novorazglašenega kulturnega spomenika državnega pomena je, da je cerkev s svojo namembnostjo, ki je bogoslužna. Tega so se tudi v letih, ki temu zavedanju niso bila naklonjena, zavedali domačini kot njeni prvi skrbniki. Dolga desetletja se je »skrbi za cerkev in njene kulturne obiskovalce« z vso predanostjo posvečala gospa Marija Kocjančič, ki jo omenja že Zadnikar.

Bila je molitev in bila je umetnost, drugo z drugim se je napajalo. FOTO: T. P. J.

Kakor v časih, ko je bila ta romanska arhitektura, namenjena kontemplaciji, tišini, molku, molitvi, ustvarjena, in se ji je čez dobrih dvesto let pridružilo »še pisano bogastvo zidnih slikarij, ki pokrivajo vse stene, loke, oboke in apsidalne oltarne prostore«, jo Božja daritev že stoletja napolnjuje z navzočnostjo svetega.

Hrastovlje so umeščene v eno v času srednjega veka najzanimivejših umetnostnih vozlišč. FOTO: T. P. J.

Freske so prvenstveno opravljale versko spodbudno, poučno, in nikakor ne predvsem estetsko funkcijo.

Zadnikar poudarja, da je »prav dani arhitekturni prostor, za katerega so bile slikarije ustvarjene, tisti okvir, ki nam ga nobena še tako vzorno urejena galerijska razstava s tako ali drugače prikazanimi originalnimi freskami ali njihovimi kopijami ne more pričarati in zato tudi ne zbudi v nas tistega občutja in doživetja, ki nas vedno znova vabi v kraje njihovega nastanka, v cerkve, kjer žive v svojem, zanje ustvarjenem svetu.«

Hrastoveljska cerkev je bila januarja letos razglašena za spomenik državnega pomena FOTO: T. P. J.

Skupna dediščina – skupna odgovornost

Med pomembnimi mejniki tisočletja krščanstva na Slovenskem je hrastoveljska cerkev Svete Trojice, branik krščanstva pred turškimi vpadi, upodobljena na bronastih vhodnih vratih v ljubljansko stolnico svetega Nikolaja. Prav je, da se ne le izjemnosti njenih poslikav, ampak celovitosti njenega pomena in bogastva zavedamo vsi, tako slovenska javnost kot stroka. 

Sodelujoči na prireditvi Vrnitev domov ob 100. obletnici rojstva Jožeta Pohlena. FOTO: T. P. J.

Dejstvo, da je bila na pobudo Ministrstva za kulturo z vladnim odlokom januarja razglašena za spomenik državnega pomena, pomeni, da je zanjo odgovorna ne le lokalna skupnost, pač pa poleg lastnika, ki je Cerkev, tudi vsi Slovenci, vsa Slovenija, saj je del naše skupne dediščine. 

Jožeta Pohlena je življenjska pot vodila v svet, vendar nikoli ni pozabil svojih korenin in je do konca ostal zavezan rodnim Hrastovljam.

Pomembno je, da jo v njeni celovitosti ohranjamo na primeren način, skladno z najnovejšimi strokovnimi pristopi in v zavedanju, da sakralne umetnosti brez duhovne vsebine ne bi bilo.

Janez iz Kastva, Sv. Barbara, 1490, Hrastovlje. FOTO: T. P. J.

1/11