Lovrić deluje v župniji sv. Leopolda Mandića, Ljubljanica–Voltino (Zagreb) in je širši javnosti znan tudi po svojem delu z mladimi, dobrodelnih pobudah in ustvarjanju glasbe z izrazito duhovno in družbeno noto. V zadnjih mesecih je pozornost javnosti pritegnil predvsem s pesmima Ispovijed s asfalta in Buzdovan, ki imata skupaj skoraj 300.000 ogledov na platformi Youtube in tako navdušil poslušalce.

Glasba pronica skozi razpoke. Prihaja skozi vaše slušalke, ko ste sami v sobi, ko ponoči hodite po ulici ali ko vozite avto. Zaobide intelektualne obrambe in zadene naravnost v srce. (Željko Lovrić)

Kaj vas je navdihnilo, da ste postali duhovnik? Imate tudi v družini kakšnega duhovnika?

Za duhovništvo se nisem odločil, ker bi si želel mirnega, udobnega življenja, skritega za vitraži. Izbral sem ga, ker sem čutil radikalen klic, da bi bil v prvih bojnih vrstah človeškega trpljenja in veselja. Želel sem biti tam, kjer se dogaja resnično življenje – na ulicah, z zlomljenimi, tistimi, ki iščejo, in tistimi, ki so na robu. Ne prihajam iz duhovniške rodbine; moj klic je bil globoko oseben. Bil je neposreden odgovor na absolutno potrebo po služenju drugim in prinašanju luči na v tiste kraje, ki so pogosto prezrti.

Kako se spominjate svojih prvih korakov v duhovništvu – kaj je bilo najbolj zahtevno in najbolj navdihujoče? Kako so se vaša družina in ljudje okoli vas odzvali na odločitev, da postanete duhovnik?

Najzahtevnejši del je bil razbiti institucionalne klišeje, ki jih ljudje pogosto projicirajo na vas. Ljudje pričakujejo, da se bo duhovnik ujemal z zelo specifičnim, uglajenim kalupom, vendar življenje ni takšno. Najbolj navdihujoči trenutki so bila tista resnična, nenačrtovana srečanja – sedeti z nekom v njegovi najtemnejši uri in spoznati, da se prava vera rodi v jarkih, ne le v cerkvenih klopeh. Moja družina in prijatelji so bili sprva presenečeni, a ko so videli, da ne izgubljam svoje identitete, ampak jo izostrujem, da bi služila višjemu namenu, so razumeli.

V rapu se ne moreš pretvarjati – ulica ve, kdaj lažeš. (Željko Lovrić)

Kaj vas je osebno pritegnilo k rap glasbi? Imate v družini koga, ki se prav tako ukvarja z glasbo?

Rap je ritem asfalta. Je sodobni ekvivalent Psalmov – surov, nefiltriran krik človeškega srca. Privlači me njegova iskrenost. V rapu se ne moreš pretvarjati – ulica ve, kdaj lažeš. Nimam globokega družinskega ozadja v glasbeni industriji, vendar sem bil vedno obdan z ritmom življenja, zgodbami ljudi in utripom mesta.

FOTO: Osebni arhiv Željka Lovrića

Kako usklajujete delo duhovnika in glasbenika?

Zame to nista dve različni službi. Ne glede na to, ali pišem polnočno pridigo, organiziram dobrodelni dogodek, obhajam mašo ali snemam komad, je cilj popolnoma enak: zdraviti, spodbujati k razmišljanju in nuditi tolažbo. Medij se spreminja, a poslanstvo ostaja nespremenjeno.

Odzivi so čudovita mešanica. Nekateri so šokirani, ker jim to razbija predsodke o tem, kakšen bi moral biti duhovnik. Toda velika večina – zlasti mladi in tisti, ki se čutijo odtujene od tradicionalnih cerkvenih struktur – se odziva z neverjetno toplino. (Željko Lovrić)

Ste sprva rap le poslušali ali ste se hitro začeli izražati tudi skozi besedila?

V prvi vrsti sem pesnik. Še preden sem začel snemati pesmi, sem pisal. Izid moje pesniške zbirke Planina suza bogova je dokaz za to. Besede so bile vedno moje orožje in moja tolažba. Zato je bil prehod od poslušanja k pisanju besedil zelo naraven razvoj. Nisem želel zgolj uživati kulture, moral sem ji tudi sam nekaj prispevati, svoje »polnočne pridige« preliti v ritem.

FOTO: Osebni arhiv Željka Lovrića

Kateri izvajalci so na vas najbolj vplivali in zakaj?

Name so manj vplivala konkretna imena, bolj sama estetika urbanega noir zvoka. Nagibam se k izvajalcem in producentom, ki se ne bojijo temnih, filmskih vidikov realnosti. Elektronska plesna glasba (EDM) in težki, atmosferični hip-hop vplivata name, ker ustvarjata zvočno kuliso, ki odraža kompleksnost človeške duše: kaotično, živahno, a vendar v celoti usmerjeno k iskanju višje frekvence.

Nehati moramo govoriti v utrujenih klišejih in začeti poslušati resnično bolečino ljudi. (Željko Lovrić)

Zakaj ste izbrali umetniško ime Don Dante?

Ime deluje na več ravneh. Prvič, znano je, da je šel Dante Alighieri skozi pekel in vice, da bi našel Boga in nebesa. Kot duhovnik in umetnik moraš biti pripravljen hoditi skozi pekel sodobnega življenja, da bi ljudem pomagal doseči luč. Na bolj osebni ravni se moj zvesti spremljevalec – moj weimarski pes, ki je vedno ob meni – prav tako imenuje Dante. To je ime, ki me utemeljuje tako na epskih duhovnih potovanjih kot v vsakdanji predanosti.

Željko Lovrić s psom Dantejem. FOTO: Osebni arhiv Željka Lovrića

Kaj vas je navdihnilo za pisanje pesmi Buzdovan?

Buzdovan je srednjeveško orožje – topo, težko in zasnovano za prebijanje oklepov. Navdih za pesem je bil prav to: želja po prebijanju oklepa hinavščine, iluzij sodobne družbe in lažnih fasad, za katerimi se vsi skrivamo. To je težka stvar, ker je resnica pogosto težka. To je izpoved z asfalta.

Svetloba dobi smisel le, če razumete temo. (Željko Lovrić)

Video za Buzdovan je zelo temačen in simboličen (lobanja, tema). Zakaj ste izbrali tako močno vizualno estetiko?

Ker svetloba dobi smisel le, če razumete temo. Lobanja ni simbol zla ali obupa; v klasični krščanski tradiciji predstavlja memento mori (spomni se, da moraš umreti). To je močan opomnik na našo skupno minljivost. Ko se spomnimo, da je naš čas tukaj kratek, vse površinske neumnosti odpadejo in prisiljeni smo se osredotočiti na tisto, kar je resnično pomembno: ljubezen, resnico in zapuščino, ki jo puščamo za seboj.

Posnetek iz videospota pesmi Buzdovan. FOTO: Osebni arhiv Željka Lovrića

Kako se župljani in širša javnost odzivajo na vaš glasbeni projekt?

Odzivi so čudovita mešanica. Nekateri so šokirani, ker jim to razbija predsodke o tem, kakšen bi moral biti duhovnik. Toda velika večina, zlasti mladi in tisti, ki se čutijo odtujene od tradicionalnih cerkvenih struktur, se odziva z neverjetno toplino. Čutijo se videne. Razumejo, da vera ni muzejski eksponat. Je živa, diha in lahko govori njihov jezik.

Če želimo doseči dvomljivce, jim moramo iti naproti tam, kjer so – na asfalt – oboroženi zgolj z radikalno empatijo, iskrenostjo in ljubeznijo. (Željko Lovrić)

Ste iz Slovenije že prejeli kakšne odzive na svoje glasbeno ustvarjanje? Kakšni so bili?

Da, umetnost ne pozna meja in odzivi iz Slovenije so zelo spodbudni. Zdi se, da poslušalci tam resnično cenijo brezkompromisno pristnost in globlje duhovne tone glasbe. To je dokaz, da se čustvena iskrenost prenaša v različne jezike in kulture.

Kakšno sporočilo želite s svojo glasbo predati poslušalcem?

Želim, da vedo, da se Bog ne boji njihove teme. Ni se vam treba urediti in obleči, da bi bili ljubljeni ali našli smisel. Bodite resnični, bodite iskreni in živite po zlatem pravilu. Moja glasba je poziv, da se zazrete v ogledalo, ne da bi odvrnili pogled.

Klasična pridiga zahteva, da ljudje pridejo skozi cerkvena vrata, mnogi pa se tega bojijo ali nočejo storiti. (Željko Lovrić)

Ali verjamete, da lahko glasba doseže ljudi, ki jih tradicionalna pridiga včasih ne?

Absolutno. Klasična pridiga zahteva, da ljudje pridejo skozi cerkvena vrata, mnogi pa se tega bojijo ali nočejo storiti. Glasba pronica skozi razpoke. Prihaja skozi vaše slušalke, ko ste sami v sobi, ko ponoči hodite po ulici ali ko vozite avto. Zaobide intelektualne obrambe in zadene naravnost v srce.

FOTO: Osebni arhiv Željka Lovrića

Kako lahko po vašem mnenju Cerkev doseže ljudi, ki so oddaljeni od nje ali dvomijo?

Tako, da sestopimo s piedestala in si umažemo roke. Nehati moramo govoriti v utrujenih klišejih in začeti poslušati resnično bolečino ljudi. Cerkev mora biti poljska bolnišnica, kot je pravil papež Frančišek. Če želimo doseči dvomljivce, jim moramo iti naproti tam, kjer so – na asfalt – oboroženi zgolj z radikalno empatijo, iskrenostjo in ljubeznijo.

FOTO: Osebni arhiv Željka Lovrića

Ali načrtujete kakšne nove glasbene projekte?

Vedno. Ustvarjalnost nikoli ne spi. Še naprej raziskujem fuzijo težkih, filmskih ritmov z globoko duhovnimi in družbeno ozaveščenimi besedili. Moja umetnost je močno povezana tudi z mojim humanitarnim delom in nameravam s prihodnjimi projekti še naprej ozaveščati in zbirati sredstva za tiste, ki to najbolj potrebujejo.