»Za dobrega mizarja je pomembno, da ima delo z lesom rad, je ustvarjalen, pa tudi, da je komunikativen. Biti moram človeški, razumeti, kaj želi stranka imeti, in se z njo znati dogovoriti. Pri delu pa moram biti natančen in previden,« na kratko povzame zahteve mizarskega dela Janez Kogovšek, ki ima svojo delavnico v Veliki Ligojni. »Je pa res, da če nimaš rad tega poklica, ga ne boš delal, ker je preveč zahteven. Pa tudi plačan ni po merilih tega sveta. Včasih se zelo malo zasluži. Tega ne bi delal, če ne bi bilo v ozadju veselje.«

Janeza sta vonj po lesu in delo z njim pritegnila v majhni očetovi delavnici. FOTO: Tatjana Splichal

Zrasel ob družinski molitvi

Janez se je kot najstarejši od sedmih otrok rodil v kmečki družini v Žirovskem Vrhu. Otroci so pomagali pri delu, starši pa so jim s svojim zgledom pokazali, kaj in kako. Janez se spominja večerov, posebej zimskih, ko so po večerji posedeli za mizo: »Vselej je bila na prvem mestu molitev. Starejši so doživeto pripovedovali, otroci pa smo z odprtimi očmi in ušesi poslušali.«

Delo v delavnici mi je bilo zanimivo, pa tudi na žagi.

Janeza sta vonj po lesu in delo z njim pritegnila v majhni delavnici, kjer je njegov oče delal čebre, sode, škafe, pa tudi orodje za delo na kmetiji. Otroci so radi zbijali kakšne gajbice: »Delo v delavnici mi je bilo zanimivo, pa tudi na žagi.« Po končani osnovni šoli se je Janez pri mizarskem mojstru na Vrhniki izučil mizarskega dela, nato je moral k vojakom v Celje, po odsluženem vojaškem roku pa se je zaposlil v mizarski delavnici, kjer je delal 15 let.

Ženo je srečal na 'ohceti', ko je vozil svate. FOTO: Tatjana Splichal

Čas za obrt, čas za družino

Ženo je srečal na 'ohceti', ko je vozil svate. Že pred poroko leta 1982 sta na parceli v Veliki Ligojni gradila hišo. Rodili sta se jima dve hčeri. Zaradi lažjega usklajevanja dela in družinskega življenja je odprl obrt in bil tako več doma, delovnik pa si je lahko tudi drugače organiziral, da sta z ženo lahko poskrbela za hčeri. »Zame je bilo pomembno, da bom lahko več z otroki, družino,« je povedal glavni razlog odločitve za obrt.

Zame je bilo pomembno, da bom lahko več z otroki, družino.

Po mizarskem delu vprašujejo tako posamezniki kot vzgojne ustanove in različne organizacije, veliko je treba postoriti tudi po cerkvah in v župniščih. V Kogovškovi delavnici so med drugim nastajale ali pa se prenavljale klopi, kakor tudi drugo potrebno pohištvo za župnije, ki jih lahko vidimo v Borovnici, na Vrhu Sv. Treh Kraljev, v Notranjih Goricah, pa tudi v Janezovi domači župniji.

Janez je dejaven tudi v domači župniji. FOTO: Tatjana Splichal

Hvaležnost

Pomembno mesto v njegovem življenju ima tudi družina. Ni bilo enostavno, ko sta vadila potrpežljivost in sta deset let čakala na drugo hčer. Z ženo sta se vselej trudila, da bi bila hčerama za zgled, tudi pri delu. Delo obrtnika in družinsko življenje so pri Kogovškovih vedno jasno usklajevali, ob nedeljah in praznikih se ni delalo: »Nedelja je za počitek, da grem kam v naravo ali koga obiščemo.« Zadnjih sedem let je Janezovo veliko veselje vnuk: z ženo si rada vzameta čas zanj in ga malo razvajata, kot se spodobi starim staršem.

Zelo sem hvaležen, ker so nam starši in tudi veroučitelji, duhovniki privzgojili odnos do Boga, znali dati napotke za življenja in nas vzgajali za poštenje.

Janez je dejaven tudi v domači župniji, kjer je ključar in član gospodarskega sveta, bralec in član skupine sv. Jožefa, v kateri se zbirajo moški. Ko se ozira nazaj, v ospredje stopa hvaležnost do Boga, »ki mi je naklonil zdravje, dve roki, da ju lahko sklenem k molitvi, da komu sežem v roko in ga pogledam v oči.« Hvaležen je tudi za ženo, ki ga je vedno razumela, pa za ljudi, ki jih je srečeval in s katerimi je sodeloval: »Bili so pošteni in sem se z vsemi dobro razumel. Zelo sem hvaležen, ker so nam starši in tudi veroučitelji, duhovniki privzgojili odnos do Boga, znali dati napotke za življenja in nas vzgajali za poštenje.«

Prispevek je bil v celoti najprej objavljen v 18. številki tednika Družina.