V petek, 8. junija, je v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres, letošnji zlatomašnik Misijonske družbe, ob somaševanju msgr. Stanislava Zoreta in drugih sobratov lazaristov in duhovnikov daroval mašo v zahvalo ob petdesetletnici mašniškega posvečenja. Pri slovesnem praznovanju sta se mu pridružila zlatomašnika Rok Gajšek in Rudi Štavar ter srebrnomašnika vizitator Pavle Novak in Peter Žakelj.

Hvaležni za jubileje

»Zbrani smo na slovesni praznik Srca Jezusovega in nič globljega na tem svetu ni, kakor je globina srca Jezusovega, ki je ob enem srce Božje,« je ob začetku maše dejal upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres in nadaljeval: »Hvaležni smo, da lahko današnji praznik povežemo z zahvalo za mašne jubileje naših sobratov, ki so tu v zavetju Srca Jezusovega rasli in zoreli: S svojo vzorno duhovniško službo vsak na svojem mestu odpirajo Božje srce za potrebe človeka.«

Upokojeni nadškof Anton Stres je med pridigo povezal praznovanje duhovniških jubilejev z globino Jezusovega srca. Dejal je, da se mora vsak kristjan, še posebej pa duhovnik, učiti od Jezusa, ker je krotak in iz srca ponižen. Posnemati ga morajo v njegovi odrešenjski ljubezni in pri tem v posebnem sodelovanju z njim.

Po nadškofovem mnenju je vsak duhovnik po Jezusovem srcu: ljubečem, tudi prebodenem včasih ali pa sploh Jezusov duhovnik ni. Sicer pa je vsak poklic božji poklic. Za duhovniški poklic pa je bistvena osvobojenost. »Ni rečeno, da smo duhovniki bolj požrtvovalni in bolj velikodušni kot drugi. O tem lahko sodi samo Bog. Tukaj ni nič avtomatično. Smo pa bolj osvobojeni za eno samo veliko služenje, od nas pa je seveda odvisno, kaj s to prostostjo naredimo.«

Jezusu se je zahvalil, ker ga je izbral za služenje.

Vsaka maša je zlata maša



Ob sklepu maše je o 50 letih duhovništva spregovoril nadškof Zore. Dejal je, da je vsaka maša zlata , ni pa vsak duhovnik zlatomašnik. »Kot je gospod nadškof Anton dejal v pridigi, je slavje zlate ali srebrne maše vedno v resnici razlog za zahvaljevanje, za zvestobo in za vse tiste darove, ki jih Gospod daje duhovniku in po njem Božjemu ljudstvu skozi leta njegovega služenja, skozi rane, ki jih prejema njegovo srce. In če jih ne prejema, ni Kristusov duhovnik, kakor smo slišali. Pokojni profesor Janžekovič je bil silno ponosen na svojega naslednika, profesorja Antona Stresa.«

Vir: Vatikan News
Foto: Tatjana Splichal