»Mogoče se v teh časih zdi precej nemoderno biti hvaležen za to našo Slovenijo.« FOTO: Tatjana Splichal.


Vsaj enkrat na teden zjutraj »pobegnem« na kavo, preden se zbudijo ostali člani družine. Všeč mi je, da se v miru usedem za mizo in skozi okno opazujem prebujajočo se dolino. Tako spokojni in čarobni so ti jutranji trenutki, da se mi misli kar same večkrat spremenijo v molitev, predvsem molitev hvaležnosti za mojo družino, dom in domovino.

Mogoče se v teh časih zdi precej nemoderno biti hvaležen za to našo Slovenijo. Sama si ne morem pomagati, da ne bi bila ponosna na ta košček Zemlje, ki mu lahko rečem domovina zaradi vseh preteklih rodov, ki so ga oblikovali pred mano.

Upam, da se hvaležnost in ponos prenašata

Še danes se spomnim tistega občutka, ko sem se prvič sama vračala domov iz večdnevnega potovanja po Avstriji. V trenutku, ko smo pripeljali čez karavanški predor, sem se počutila doma. In še danes, po že mnogih potovanjih v tujino, ko se z avtom zapeljem po Rebrnicah proti dolini, mi je prijetno pri srcu, ker sem tukaj doma.

Prav to bi želela, da bi začutili tudi moji otroci. Da bi bili hvaležni in ponosni na svojo domovino, tudi če jih bo življenje odpeljalo na drugi konec sveta.

Bolj kot jo poznamo, raje jo imamo

Zato sem prav vesela, ko kdaj moj jutranji »pobeg« zasači sin in skupaj občudujeva prebujanje naše doline. S svojo otroško radovednostjo odkriva svet in vedno, ko se odpravimo kam na izlet, se moram dobro založiti z zgodbami in informacijami o kraju, dolini, gradu … kamor gremo.

Še dobro, da marsikaj ve in pozna tudi mož. Na naših skupnih izletih pa opažam: bolj kot našo domovino poznamo, raje jo imamo. Zato se zelo radi odpravljamo na potepe po Sloveniji.

Vzgajamo z zgledom

In če dobro premislim, so tako izgledali tudi naši družinski izleti. Prav spontano sem spoznavala našo domovino in njeno zgodovino. K temu so velik delež dodali še stari starši s svojimi pripovedmi o časih iz svojega otroštva, življenjem pod Italijo, med vojno …

Predvsem pa so mi domoljubje privzgojili s svojim zgledom. Še danes se spomnim, kako je nona vedno dobila solzne oči, ko je slišala Zdravljico pa naj so jo zaigrali ob začetku nogometne tekme ali državne proslave, kako sva z bratom gledala tata, ki je za vsak praznik izobesil zastavo, kako je mama v naš »sodoben« način življenja znala vplesti stare običaje in tradicije.


»Bolj kot našo domovino poznamo, raje jo imamo.« FOTO: Tatjana Splichal.

Biti zaveden Slovenec in obenem spoštovati druge

Po moje je to dober način, kako otroku privzgojiti domoljubje. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da so nam starši uspeli dati Slovensko zavest in ponos brez tega, da bi zaničevali druge ali jih spreminjali v sovražnike. Preprosto so s svojim življenjem dajali vrednost temu, kar je bilo del njih, kar je bilo slovensko, in to smo otroci opazili in cenili.

Zdaj sva jaz in ti na vrsti, da to podava naprej najinim otrokom in tako bosta slovenska zavest in domoljubje živela naprej. Iz ljubezni do naših otrok: kajti le otroci, ki opazijo, v kako lepi deželi so se rodili, so hvaležni otroci. Hvaležnost pa je bližnjica do sreče. In otrok, ki so pognali globoke korenine, ne bo prekucnil prvi vihar, ki jih bo v življenju zajel.


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Mavrica (junij 2021).