Najino poročno berilo. Prebrala sem ga s tolikšnim zanosom, ne da bi se prav zavedala, kaj berem. Ko po dobrih dveh desetletjih prisluhnem čudoviti pesmi, vezani na to besedilo, mi zastane dih. Od njene lepote in zahtevnosti. Sem res to prebrala, še več, vse to tudi nepreklicno obljubila? In na to preprosto pozabila.

Taka je torej prava ljubezen, v katero naju je poklical Bog. Tako zelo zaresna, beseda o njej pa odločna in jasna. In od sile težka. Še zdaleč ne samo romantika neskaljene sreče v ljubezenski opoj ujetih src.

Pa začnimo lepo po vrsti.

Ljubezen je dobrotljiva.

Širi dobroto povsod okrog sebe, brez delovnega časa, non-stop, 24 ur na dan. Do zadnje pripravljene večerje in nočnega vstajanja.

Je potrpežljiva.

Ko se soprog ne obrača po mojih željah, ko moram obračati oči od njegovih včasih tako čudnih navad. Ko že stotič dajem navodila svojim potomcem, ki vsakič znova naletijo na gluha ušesa. Ja, takrat bi bilo dobro, da bi iz žepa vsakič znova potegnila listek z omenjeno krepost...