Kor so do zadnjega kotička napolnili mladi pevci iz vse Slovenije, zbrala jih je zborovodkinja Ana Pučnik: mešani zbor Marije Zavetnice, mladinski pevski zbor Prihova, mladi pevci iz Veržeja, priložnostni bend. Pripravljali so se na sodelovanje pri srebrni maši domačina, salezijanca Petra Pučnika. Pesmi, ki so jih radostno prepevali in v zbor pritegnili domala vse zbrane pri maši, so pesmi, ki jih je uglasbil in spisal prav jubilant, kar ga je posebej ganilo in razveselilo.

V župnijski cerkvi Marije Matere Božje na Prihovi. FOTO: Marija Mlakar

Spodbujanje in povezovanje mladih skozi glasbo je tudi eno njegovih poslanstev.

Ob srebrnomašniku Petru Pučniku so somaševali: domači župnik Slavko Krajnc, inšpektor don Boskovih salezijancev Peter Končan, nekdaj novomašni in tokrat srebrnomašni pridigar Lojze Dobravec, nekdanji prihovski župnik Franc Brglez, salezijanca Janez Drnovšek in Mitja Franc, Milan Kšela in Boštjan Jamnik.

Somaševanje je vodil jubilant Peter Pučnik. FOTO: Marija Mlakar

»Zbrali smo se,« kot je v uvodu v mašo poudaril župnik Slavko Krajnc, »v hvaležnosti in skupni veri – ob srebrni maši rojaka Petra. 25 let duhovništva ni samo preteklost, ampak je tudi pot srca; pot, ki je tiha in skrita, a močna in sveta. Pot, ki se ni začela nekje daleč, temveč tukaj – v naši vasi, naši skupnosti, iz naše vere, iz naših molitev in daritev.« V osebnem nagovoru jubilantu je izpostavil, da ga je Bog obdaril z duhovništvom, »ki je postalo milost za mnoge; milost, ki se je razlivala skozi maše, zakramente, pogovore, utrinke veselja in petja, pa tudi trenutke tihega darovanja in služenja.«

Peter ni le duhovnik pri oltarju ali v spovednici. FOTO: Marija Mlakar

Da je »žetev velika, delavcev pa malo« (Lk 10,2), še kako drži. Letos imamo v Slovenji samo dva novomašnika, veliko več pa jubilantov, zato se moramo prav za vsakega posebej zahvaljevati Bogu, da bodo še naprej vztrajali na božji njivi.

Sodelujoči pri srebrni maši. FOTO: Marija Mlakar.

»Gospod, Ti si moja moč in moja pesem,« je novomašno geslo, ki si ga je pred 25 leti izbral Peter Pučnik, geslo, ki mu sledi skozi življenje, kar je v pridigi izpostavil tudi Lojze Dobravec. »Njegova velika želja je bila, da bi bilo njegovo življenje kot lepa pesem Gospodu, ki ga je poklical, pa tudi vsem, ki jih bo srečeval na svoji duhovniški poti, zlasti, mladim. To željo mu je Gospod v veliki meri izpolnil.« Peter ni le duhovnik pri oltarju ali v spovednici. »Kot duhovnika ga vidimo tudi, ko igra na orgle ali s harmoniko in kitaro v rokah; vidimo ga v zboru otrok in mladih, ki pod njegovim vodstvom navdušeno prepevajo. Mnoge njegove pesmi in skladbe ostajajo zapisane v besedilih in notah, mnoge posnete na trakovih in zgoščenkah.«

Jubilant Peter Pučnik, Manica Ferenc, srebrnomašni pridigar Lojze Dobravec in domači župnik Slavko Krajnc. FOTO: Bojan Verbič

Dobravec se je v pridigi dotaknil tudi trenutkov velikih preizkušenj in trpljenja srebrnomašnika »takrat, ko se je njegovo telo zašibilo pod težo bolezni; takrat, ko je v želji, da bi se razdajal drugim, sam potreboval in hvaležno sprejemal pomoč drugih … Zares, v Gospodu je bila tvoja moč tudi v najtežjih trenutkih, v dneh, ko te je Gospod prečiščeval in pridruževal svojemu trpljenju, v dneh, ko si se kot duhovnik daroval Gospodu, daroval tudi za nas.« Ob koncu mu je v imenu vseh zaželel, »da bi zmogel biti še naprej srečen duhovnik; da bi Gospod v tebi ohranjal radost in veselje; da duhovniški žar ne bi pojenjal in da bi ga še naprej velikodušno delil z nami, ki stopamo skupaj s teboj po poti življenja.«

Fotogalerija Manice Ferenc:

Ob koncu slovesne maše se je srebrnomašnik zahvalil vsem zbranim, posebej Bogu za dar duhovništva. »Hvala za vaše roke, za vaše oči, za vaša ušesa, za vso pomoč, za vso spodbudo. Vi ste bili tisti, ki jih je Bog uporabil, da je lahko tudi on meni pomagal, še posebej v času preizkušenj. Hvala za vašo bližino. Hvala za vsak vaš nasmeh, pogled, ki ste mi ga podarili v tem času. Naj Bog blagoslavlja vsak vaš korak.«

Po sklepnem blagoslovu je župnik Krajnc vse, od blizu in daleč, povabil k skupni mizi, da se skupaj veselimo, tako kot smo se skupaj zahvaljevali pred oltarno mizo.