Med 15. oktobrom in 5. novembrom v Ljubljani utripa koroška kultura s pesmijo, slikami, lutkami, literaturo in besedo. Že 19. Koroški kulturni dnevi so se začeli v galeriji Družina z odprtjem razstave koroškega slikarja Alberta Mesnerja, nadaljevali s koncertom »Koroška pesem preko meja« Kvinteta bratov Smrtnik in Deklet Smrtnik, s predstavitvami petih knjižnih novosti in lutkovno predstavo BiOlimpijske igre desetčlanske skupine Lutke Srce iz Dobrle vasi. Na koncertu v Cankarjevem domu se je predsednik Krščanske kulturne zveze, bilčovski župnik in dekan Janko Krištof zahvalil predsedniku Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva prof. Lovru Sodji in predsedniku Kluba koroških Slovencev v Ljubljani prof. Janezu Stergarju, ki sta »z velikim angažmajem in v sodelovanju z obema kulturnima organizacijama koroških Slovencev, Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo, povezala kulturo z obeh strani meja. Hvala za dobro sodelovanje in za ves trud, ki sta ga vložila v realizacijo tradicionalne kulturne izmenjave.« Udeležencem prireditev pa se je zahvalil, da so se odzvali vabilu in tako začutili kulturni utrip slovenske narodne skupnosti na Koroškem: »Prav s kulturo hočemo slovensko besedo na Koroškem ohranjati tudi v bodoče,« je dejal dekan Krištof.

Mesnerjevi Sledovi

Čeprav Albert Mesner intenzivno ustvarja in razstavlja že skoraj dve desetletji – po Štajerskem in Koroškem na obeh straneh meje je imel že prek sto razstav –, se v slovenski prestolnici predstavlja prvič. Razstavo je naslovil Sledovi, razstavil pa je prek 30 tematsko aktualnih umetnin, ki so nastale v času epidemije. »Koronavirus, nošenje mask, razdalja, vse to se odraža na mojih slikah. Slike so nastajale ob srečevanju z ljudmi, dogodki, življenjskim utripom, ki nam ga je vsilil virus in v vseh nas pustil številne sledove,« je umetnik povedal za Družino: »Včasih me sledovi poiščejo sami, včasih nanje slučajno naletim, včasih pa sledove načrtno iščem in poiščem, tudi tam, kjer jih na prvi pogled ni.« Da umetnik Mesner »išče sledove, ki so jih zapustili drugi, včasih njemu neznani«, je povedala likovna kritičarka dr. Sabine Buchwald: »In prav tisto neznano, skrivnostno vzbudi njegovo radovednost in zanimanje. Tu in tam razvozla skrivnost, večkrat pa mu ostane prikrita; kot znaki pisave, ki je ne znamo brati.«

Po bolezni ga je umetnost dvignila

Umetnik ustvarja v treh slikovnih svetovih. V galeriji Družina je razstavil dela olje na platnu, v mešani tehniki gline in platna ter keramiko. Pravi, da običajno ustvarja isto temo v več tehnikah. »V ateljeju istočasno nastaja tudi po osem slik«; preizkuša tehnike, išče nove vsebine: »Nisem tisti, ki bi nekaj ustvarjal kar naprej, ker je pač všečno in vsi kupijo.« Pri vsem pa, kot je dejala Buchwaldova, ohranja prepoznavno govorico, značilen izraz. »V vseh delih je veliko mene, čeprav bo vsak gledalec videl v slikah tudi sebe, svoje življenje, svojo zgodbo – to je čar umetnosti,« pravi umetnik. Prav v vseh likovnih delih pa je navzoča umetnikova bolezen, ob kateri je rasla njegova likovna osebnost in govorica. Pri 48 letih je uspešnemu poslovodji namreč prekinila karierne načrte bolezen, potem ko jo je premagal, pa je izstopil iz poklicnega življenja in začel ustvarjati. »Risal sem že prej, tudi kje kaj razstavil, bolezen pa je pomenila preobrat. Dolgo sem bolehal, telesno sem shiral, umetnost pa me je ob zdravniški pomoči spet spravila 'gor'. Življenje se je zasukalo, na svet gledam drugače.«

V vseh delih je veliko mene, čeprav bo vsak videl v slikah tudi sebe, svoje življenje, svojo zgodbo – to je čar umetnosti.­

Neposredne in tenkočutne slike

Koroški umetnik, rojen v Dobu, živi in ustvarja na Bistrici pri Pliberku. »Že od nekdaj so me zanimale meje in ta snov me zaposluje vse do danes. Živim v kraju ob meji in tukaj se še vedno deli na dobro in zlo, črno in belo. Prav na Koroškem je še vedno navzoča miselnost, ki ohranja meje. V mojih kompozicijah iz gline in platna pa je vedno prisotna razmejitev, tako rekoč meja med platnom in keramiko; meja med glinasto ploščo in platnom se izniči ali krepi, kar pač zahteva tema,« pravi umetnik in doda, da ne gre le za kompozicijo dveh materialov, »temveč sestavo dveh različnih svetov, ujetih v sliko«. Slike nastajajo plast za plastjo, pravi, tedne ali celo mesece nanaša plasti, včasih tudi do dvajset, stalno preoblikuje, »razniči« in spet obnavlja. Zato so, kot je dejala Buchwaldova, »slike neposredne in tenkočutne«. »Zadovoljen sem,« pravi umetnik, »če mi uspe z množico plasti v sliko vdihniti življenje. Prav tako kot barve se menjava razpoloženje – in to je za sliko potrebno. Ne morem se nagledati starih pročelij, rje in narave; površine, korozije in razpadanje so motivi, iz katerih zajemam, ki učinkujejo na moje stvaritve.«

Albert Mesner pogosto sodeluje v dobrodelnih likovnih kolonijah, še posebej veliko je sodeloval z nekdanjih direktorjem koroške Karitas v Celovcu, škofom Jožetom Marketzom. »Lepo je, ko lahko nekomu polepšaš življenje s svojim talentom: slika nekomu polepša dom, dar zanjo pa nekomu v stiski pomaga iz najhujšega. To je čudovit občutek za umetnika, noben denar ni primerljiv s tem,« je povedal umetnik. Mož ravnateljice v šoli v Pliberku in oče treh odraslih sinov želi z umetnostjo svetu zapustiti, kot pravi, »sledove, ki bodo bodrili, razveseljevali in spodbujali k razmisleku tudi še naslednje generacije«.

Koroška pesem brez meja

V Cankarjevem domu pa so se s koroško narodno pesmijo predstavili »Smrtniki«: kvintet bratov Smrtnik, dekleta Smrtnik in harmonikar Tomaž Boškin. Pri Smrtniku v Kortah se je vedno prepevalo, so zapisali v koncertni list. Že v povojnem obdobju so širom po Koroškem prepevale Smrtnikove sestre, tradicijo so od leta 1985 naprej nadaljevali Bratje Smrtnik; sprva so nastopali kot kvartet, leta 1996, ko so se odpravljali na turnejo v Argentino, se jim je pridružil bratranec Marko in odtlej nastopajo kot kvintet. Veljajo za ambasadorje koroške slovenske pesmi, gostovali so že po vsej Evropi in na štirih celinah. Dekleta Smrtnik, sestre in sestrične iz Železne Kaple, imajo sicer krajši staž, a ljubezen do koroške pesmi zato ni manjša. Družinsko pevsko tradicijo nadaljujejo od leta 2014 pod vodstvom Dane Smrtnik. Prepevajo na raznih prireditvah, že več let sodelujejo s harmonikarjem Tomažem Boškinom, pesmi, ki jih je napisal zanje, so posnele tudi na zgoščenko.