Klavže, postavljene v ozke rečne struge sredi razdrapanega hribovja v okolici Idrije, so brez dvoma vredne ogleda. Privoščite si obisk vsaj enih od njih, morda pa vas bodo tako prevzele, da si boste želeli od blizu ogledati kar vse. Za informacije, kako najhitreje do njih, se obrnite na TIC Idrija. Lahko pa si privoščite malo izgubljanja po gozdnih cestah, ki vodijo do njih – seveda pod pogojem, da ne vključite navigacije na svojem mobilniku.

Odvisni od vremena

Klavže so bile zapornice, za katerimi se je zbirala voda, ki je omogočala plavljenje lesa v dolino. Gradili jih niso le pri nas, ampak tudi v goratih gozdnatih predelih še drugod po Srednji Evropi. Sprva so bile iz zemlje, peska, kamenja in lesa, njihova življenjska doba pa je bila od trideset do štirideset let. Zidane klavže, ki so jih nasledile, so bile bistveno trajnejše. Danes je od nekdaj razmeroma številnih klavž ohranjenih oziroma obnovljenih le peščica, od tega štiri prav v okolici Idrije.

Klavže so bile zapornice, za katerimi se je zbirala voda, ki je omogočala plavljenje lesa v dolino.

Gradnja klavž je tesno povezana z živim srebrom, ki so ga v Idriji odkrili konec 15. stoletja in ga že kmalu začeli tudi pridobivati. Tedaj so se potrebe po lesu skokovito povečale. Potrebovali so ga v žgalnih pečeh, kot jamski les v rudniških rovih, za izdelavo rudniških naprav in opreme, kot gradbeni material in za kurjavo pa so ga uporabljali ljudje, ki so se začeli priseljevati v Idrijo po odprtju rudnika. Plavljenje lesa se je, kot domnevajo, začelo sredi 16. stoletja, ko so bili gozdovi na območju sedanjega mesta in v njegovi bližini posekani. 

Leta 1551 so bile na Idrijci postavljene grablje – v rečno dno zabiti piloti, namenjeni prestrezanju lesa, ki ga je voda prinesla s seboj. Posekan je bil v gozdovih okrog Idrijce in drugih potokov oziroma hudournikov. Gozdarji so ga zložili v strugo in počakali, da ga je voda, ki je ob deževju narasla, odplavila do grabelj. Slaba stran tega transporta je bila muhavost vremena, pogosto pa je voda odtekla mimo v strugi nakopičenega lesa, ne da bi ga odnesla s seboj. Zato se je pozimi delo rudnika večkrat ustavilo.

Vsestranski Jožef Mrak

Problem odvisnosti od vremena in hudourniških voda so rešili s klavžami. Prve so bile domnevno zgrajene leta 1595 na reki Idrijci, leta 1627 pa naj bi jih postavili na njenem pritoku Zali. To so bile preproste vodne zapornice, poimenovane tudi kašte, narejene iz lesa, kamenja, peska in zemlje. V strugo pod zapornice so zložili posekan les, ki ga je za pregrado zastala voda, potem ko so odprli vrata v njej, odnesla do grabelj v Idriji. Ker so jih hudourniške vode pogosto poškodovale, se je rudniška uprava odločila za gradnjo zidanih klavž. Načrte je pripravil Jožef Mrak (1709–1786), vsestranski domačin, ki se je ukvarjal tudi z rudniško kartografijo, geodezijo, šolstvom in freskantstvom.

Načrte za zidane klavže je pripravil Jožef Mrak, vsestranski domačin, ki se je ukvarjal tudi z rudniško kartografijo, geodezijo, šolstvom in freskantstvom.

Klavže na Idrijci, Mrakovo najpomembnejše delo, so bile največje med vsemi. Gradnja mogočne pregrade, ki je imela streho, pod katero so lahko prebivali gozdni delavci, je trajala pet let. Debelina zidovja je skoraj 10,8 metra, na dnu so široke 18 metrov, zgoraj pa je zid od enega do drugega brega dolg dobrih 41 metrov. Največja količina vode, ki se je nabrala v 785 metrov dolgem jezeru za klavžami na Idrijci, je bila kar 210 tisoč kubičnih metrov. Skozi zidovje sta speljana dva kanala, ki so ju zapirala lesena vrata. Klavžar, skrbnik klavž, jih je odprl s posebnimi drogovi, pri čemer je voda vrata silovito odrinila. Pok, ki ga je povzročil njihov udarec v steno kanala, je bilo slišati vse do Idrije.

Zaradi udarcev je bilo treba vrata, ki so jih zapirali z volovsko vprego, večkrat zamenjati. V več kot 150 letih delovanja niso nikoli popustila pod pritiskom vode, občasno pa so imeli težave z njihovim odpiranjem. To je bilo tvegano, saj je voda, potem ko so se odprla, povzročila močan zračni srk, ki bi lahko potegnil v vodo tudi klavžarja. V celoti je odtekla v 20 do 30 minutah, do dvajset kilometrov oddaljene Idrije pa je lahko naenkrat odplavila do trinajst tisoč kubičnih metrov lesa. Nivo jezera je bilo mogoče s posebnim nadzidkom dvigniti za en meter, presežek vode pa je odtekal po dveh kanalih (rakah), ki sta bila speljana prek njih.

Opustitev in obnova 

Na Idrijci in njenih pritokih Belci in Zali ter na Klavžarici je bilo zgrajenih skupno pet zidanih klavž. Premišljeno so bile postavljene na mestih, kjer vodni tok struge ne poglablja več. Zadnje so bile sezidane Kanomeljske (Ovčjaške) klavže. Leta 1813 so jih postavili na Klavžarici, ki se zliva v Kanomljico.

Klavžam se je čas dokončno iztekel kmalu po prvi svetovni vojni.

Klavžam se je čas dokončno iztekel kmalu po prvi svetovni vojni. Italijani, ki so zaradi preračunljivega paktiranja z Britanci kot nagrado dobili ta del slovenskega ozemlja, so prevzeli idrijski rudnik. Začeli so graditi gozdne ceste in les prevažati s tedaj vse bolj uveljavljajočimi se tovornjaki. Prednost takega prevoza je bila tudi, da se les ni poškodoval; med plavljenjem se ga je poškodovalo do trideset odstotkov. Leta 1926 so plavljenje ustavili, grablje na Idrijci in Kanomljici, ki jih je jeseni tega leta močno poškodovala povodenj, podrli, klavže pa prepustili na milost in nemilost času ter vremenu. Ob deževjih narasle vode so odnesle vrata in lesene dele mehanizma, s katerim so se odpirala, ostrešja nad njimi je sčasoma polomil sneg, kamnite pregrade je začela uničevati zmrzal …

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so začeli klavže postopno obnavljati. Danes so vse, z izjemo Smrečnih klavž na Zali, obnovljene in prosto dostopne. Kanomeljske (Ovčjaške) klavže, ki so med vsemi estetsko najbolj dovršene, so bile kot zadnje obnovljene leta 2005. Klavže se nahajajo različno visoko nad Idrijo – do najvišje ležečih klavž na Idrijci, ki so na nadmorski višini 707 m, se je treba iz Idrije dvigniti za 380 metrov.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (10/2025).