Slikar Maksim Gaspari je na zimskih motivih pogosto upodabljal može s polhovko ali polšjim plaščem. Tudi sebe je naslikal s kučmo iz polšjih kožic. Še pred njim je polhe upodobil Janez Vajkard Valvasor. V Slavi vojvodine Kranjske je objavljen bakrorez, ki prikazuje, kako hudič pase polhe. V letih, ko je bilo v jeseni žira in želoda na pretek, je bilo tudi veliko polhov, ki so se pogosto zatekli na podstrešja starejših hiš ali v gospodarska poslopja. Ker so ponoči zganjali hrup, so iz tega nastale številne vraže.

Hudič pase polhe, Janez Vajkard Valvasor. VIR: Wikipedia

Zaspanec

Polhi so glodavci, ki se za razliko od miši razmnožujejo počasi in živijo relativno dolgo. Oboji so rastlinojedi, vendar je med njimi pomembna razlika. Polhi nimajo slepega črevesa s simbionti za razgradnjo celuloze. Zato se prehranjujejo z energetsko bogatimi semeni in plodovi, ki pa so na voljo le pozno poleti in jeseni. Takrat si morajo v kratkem času nabrati dovolj maščobnih zalog za dolgo zimsko spanje. Za razliko od veveric si polhi nikoli ne naberejo zimske zaloge hrane. 

Polhi si morajo pozno poleti in jeseni v kratkem času nabrati dovolj maščobnih zalog za dolgo zimsko spanje. 

S prvo slano ali najpozneje do konca oktobra se zatečejo v podzemne jame ali drevesna dupla. V Sloveniji je največ polhov v listnatih in mešanih gozdovih na zakraseli podlagi. Med hibernacijo se jim občutno zniža telesna temperatura ter upočasni dihanje in bitje srca. Ko se konec aprila zbudijo, imajo lahko komaj polovico jesenske teže. Tudi poleti zaradi varčevanja z energijo veliko časa prespijo v drevesnih duplih, ptičjih valilnicah, podzemnih jamah in rovih. Ob tem so tudi manj izpostavljeni kunam in sovam, ki so njihovi najpogostejši plenilci.

Tista leta, ko bukev, hrast in gaber slabo obrodijo, celo izpustijo parjenje. Hranijo se tudi z glivami, lubjem, ptičjimi mladiči in sadjem. Kadar je »gozdna miza« obilno obložena, imajo lahko celo sedem mladičev. Ti se skotijo konec julija ali v začetku avgusta. Sredi septembra, ko tehtajo okrog 50 gramov, zapustijo gnezdo. Za pripravo na zimsko spanje imajo manj kot dva meseca in v tem času morajo vsaj potrojiti telesno maso.

Ponočnjak

V Sloveniji živijo tri vrste polhov. Najbolj razširjen in poznan je navadni polh. Po hrbtu in košatem repu je siv, s starostjo pa dobiva tudi rjavkaste odtenke. Trebuh ima bel. Velike oči so črno obrobljene, iz smrčka rastejo dolge srsti. Od glave do repa meri od 15 do 19 centimetrov, rep pa je dolg od 11 do 16 centimetrov.

Najmanjša vrsta polha je rumenkasto rjav podlesek. Dolg je največ osem centimetrov, tehta od 13 do 17 gramov. Ima manj košat rep od navadnega polha. V grmovju si naredi okroglo gnezdo iz lubja, trav, cvetov in listov. Srečamo ga lahko od obale do nadmorske višine 1.500 metrov.

Najmanjša vrsta polha je rumenkasto rjav podlesek.

Nekoliko večji od podleska je drevesni polh, ki pa je v Sloveniji najmanj pogost. Zlahka ga prepoznamo po črni obrazni maski, ki se vleče čez oči, in rumenkastih odtenkih na sivem kožuhu. Brez repa je dolg deset centimetrov, tehta do 30 gramov. Tudi za to vrsto polha velja, da je aktivna večinoma ponoči in da redko zapusti drevesne krošnje.

Na lov

Zapisi pravijo, da so naši predniki že od 13. stoletja lovili polhe. Na Dolenjskem in Notranjskem se je ta tradicija ohranila do današnjih dni, ko je lov na navadnega polha dovoljen od 1. oktobra do 30. novembra. Pisatelj Josip Jurčič je v črtici Jesensko noč mej slovenskimi polharji slikovito opisal to slovensko posebnost. 

»Ko se je naredil mrak, sešla se je tudi mala družba polharjev za vasjó. Jaz mej njimi. Na čelu je bil Mentor polharski, Trpek imenovan po očetu in oče­tovem očetu. Trpek je mož blizu šestdesetih let, pa trdnejši od marsikaterega mlajšega. Uže od mladih nog so mu bile polšja lov in samóstrine (op. past za polhe z loku podobno vzmetjo) veliko veselje. /…/ Malo besedij navadno prihaja iz nje­govih ust, toda kadar po noči v gozdu pri ognji sedi in ima na okolo razstavljene pasti, takrat je zgovoren in ne poide mu tako naglo govorica. Imel je na rami ozek iz vrbovih šibinic spleten koš, poln pastij. /…/ Na starem pogorišči se družba ustanoví. Trpek strese svoje samóstrine iz koša na tla, razklene vsakej posebe železne klešče in jih namaže od znotraj z gnilimi hruškami, ki jih je bil mej potem nabral. Tako so storili tudi drugi.«

Zapisi pravijo, da so naši predniki že od 13. stoletja lovili polhe. Na Dolenjskem in Notranjskem se je ta tradicija ohranila do današnjih dni.

Jurčič je na začetku te črtice zapisal tudi narodno uganko, ki jedrnato opiše polha: »Jaz imam eno zver, ki teče kot hudir, ima dolge muštace, pa hude zobe.«

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (10/2025).