Venera je dobila ime po rimski boginji ljubezni. Po oddaljenosti od Sonca je drugi planet našega osončja. Je najsvetlejše nebesno telo za Soncem in Luno. Na jutranjem nebu jo vidimo kot Danico, na večernem pa kot Večernico.

Podobna in drugačna

Venera je nastala pred pibližno 4,5 milijarde leti in ima podobno notranjo zgradbo kot Zemlja. Tudi po velikosti ji je med vsemi planeti najbolj podobna. Njen premer je od Zemljinega manjši le za 650 kilometrov. Po nekaterih lastnostih pa je zelo drugačna. Okrog svoje osi se zasuka v 243 zemeljskih dnevih, njen obhod okoli Sonca pa traja približno 225 dni, kar pomeni, da je na Veneri leto krajše od dneva. Vrti se v obratni smeri kot Zemlja in drugi planeti. To pomeni, da sonce na Veneri vzhaja na zahodu in zahaja na vzhodu. Venera je poleg Merkurja edini planet našega Osončja, ki nima nobenega naravnega satelita.

Venera se vrti v obratni smeri kot Zemlja in drugi planeti, to pomeni, da sonce vzhaja na zahodu in zahaja na vzhodu.

Venero obdajajo gosti oblaki, od katerih se odbije večina Sončeve svetlobe. Njeno kamnito površje je zaradi tega mračno in obarvano oranžno. Na Veneri so odkrili več kot 1.600 ognjenikov, vendar jih je morda še veliko več. Ni znano, koliko je delujočih. Ena od vzpetin je visoka približno enajst kilometrov. Venera je najbolj vroč planet našega Osončja. Povprečna temperetura na njej znaša 464 stopinj Celzija.

Ugodno vreme za kače in dvoživke

Čeprav ljudje na Veneri ne bi mogli živeti, so se v preteklosti veliko ukvarjali z vprašanjem, ali tam obstaja življenje. V začetku prejšnjega stoletja je nek francoski zoolog, ki mu očitno ni manjkalo domišljije, razmišljal takole: »Mokro vreme na tej zvezdi povzroči, da tam lahko vspevajo razne rastline, kakor praprot, gobe in razne bilke. Ker pa na Veneri ni mogoče, da bi rastle rastline s cvetjem, tedaj tam tudi ni metuljev, čebel ali pa drugih žuželk, ki so glede hrane navezane na cvetlice. Pač pa se dobi obilo kobilc, murnov in drugih, ki se žive zgolj od korenin. Ugodno je vreme za kače in dvoživke. Celo hudo so razširjene te vrste živali na zvezdi Veneri, ker imajo obilo pogojev za življenje. Popolnoma izključeno pa je, da bi na Veneri stanovali ptiči in sesavci, kakor seveda tudi ljudje ne. Bistvena razlika naše zemlje in med zvezdo Venero je, da Venera nima meseca ali lune: noči na Veneri so popolnoma temne, torej tudi ponočnih živalij ne more biti tam,« je v petek, 27. januarja 1911 zapisal časopis Clevelandska Amerika.

Čeprav ljudje na Veneri ne bi mogli živeti, so se v preteklosti veliko ukvarjali z vprašanjem, ali tam obstaja življenje.

Prvi obiski

Venero je proučevalo večje število sond. Prva je mimo nje decembra 1962 letela ameriška sonda Mariner 2.

Sovjetska zveza je med letoma 1961 in 1983 proti Veneri izstrelila kar 16 sond iz programa Venera. Oktobra 1967 je njeno atmosfero dosegla Venera 4. Med spuščanjem s padalom so naprave izmerile, da je atmosfera pretežno sestavljena iz ogljikovega dioksida. Dobljene podatke sta proti Zemlji pošiljala dva oddajnika. S tem je bila njena naloga izpolnjena, saj ni bila zasnovana za pristanek na Veneri.

Prva sonda je na Veneri nadzorovano pristala šele 15. decembra 1970. Njeno padalo se je odprlo približno 60 kilometrov nad tlemi, vendar je pozneje zatajilo, zato je udarila ob površje s hitrostjo približno 60 kilometrov na uro. Udarec je dobro prestala in je kmalu začela oddajati signale. Ker se je ob pristanku verjetno prevrnila in antena ni bila usmerjena proti Zemlji, so bili signali šibki, vendar vseeno zaznavni. Sonda Venera 7 je bila prvi izdelek človeških rok, ki je (razmeroma) mehko pristal na drugem planetu, in prvi, ki je od tam na Zemljo poslal signal.

Prva sonda je na Veneri nadzorovano pristala šele 15. decembra 1970.

Pred pol stoletja (22. oktobra 1975) je na Veneri pristala sonda Venera 9, ki je na Zemljo prva poslala posnetke površja. Ena od njenih naslednic, Venera 13, je 1. marca 1982 na Veneri posnela prvo barvno fotografijo, hkrati pa je opravila analizo tal. Delovala je dve uri in sedem minut.

Za konec je treba omeniti še ameriško sondo Magellan, ki je med letoma 1990 in 1994 krožila okrog Venere in kartirala njeno površje.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (10/2025).