Igor se je pred 55 leti rodil v Vojvodini v narodnostno in versko mešani družini. Še pred razpadom nekdanje skupne države se je zaradi duhovnih vzgibov preselil v Slovenijo in nato v Ljubljani študiral novinarstvo. Delal je na različnih področjih, v slovenskem glavnem mestu pa si je ustvaril družino ter je danes mož in oče dveh otrok.

»Med odraščanjem sem ves čas čutil, da pri nas doma nekaj ni v redu. Vladal je neki čudni nemir, napetost, občutek praznine. Manjkal je sicer oče, ker je zakon staršev hitro razpadel. Bratov in sester nisem imel, ker sem bil edinec.« Tako svojo pripoved začenja Igor, ki je v študentskih letih od matere prejel 60 strani dolgo pismo, v katerem mu je razkrila pretresljivo življenjsko zgodbo. Po ločitvi od njegovega očeta je imela tri zveze in v vsaki zanosila. »Moški so mamo vsakič pustili na cedilu in odšli. Na koncu je ostala sama, s tremi splavi in globokimi ranami.«

Igor prebira del maminega pisma, v katerem je med drugim zapisala: »Vijolice moje, spočete pod mojim srcem, odpustite svoji mamici. Ta vaša mati je samo iskala srečo, nežnost … zabredla v težave in propadla.« FOTO: Siniša Kanižaj

Mamino zdravje se je pred njegovimi očmi slabšalo iz dneva v dan. V vodovodnih jaških je slišala glasove duš, ponoči pa so jo preganjali kriki splavljenih otrok. Ob tem se je jokajoče spraševala: 'Zakaj me nihče ni opozoril, niti starši, niti šola, niti Cerkev?' Leta 1983 pa je odšla v Medžugorje, »kjer je doživela dotik Gospodovega usmiljenja in preporod. Opravila je življenjsko spoved in grenko obžalovala storjene splave«, pripoveduje Igor, ki se spominja, kako je mama večkrat ponavljala: 'Ljudje, ne grešite kot sem grešila jaz.'

Z mamino fotografijo v rokah. FOTO: Siniša Kanižaj

Mama Melanija je nekoč pri molitvi pred kipom lurške Matere Božje doživela posebno milost. »Zazdelo se ji je, kot da se ji je približala Marija, ki je s sabo pripeljala tri deklice, rjavolasko, blondinko in črnolasko, in jih predstavila: 'Poglej, Melanija, to so tvoje tri hčerkice. Bodi v miru, oproščeno ti je.' V Marijinem svetišču je zanje darovala mašo in jih 'krstila', rjavolasko Kristino, svetlolasko Bodimirko in črnolasko Anamarijo.«

S svojo zgodbo je ganil številne na lanskem Pohodu za življenje v Ljubljani. Z udeležbo na pohodih in pisanjem člankov o tej tematiki skuša prispevati k varovanju še nerojenih otrok. FOTO: Tatjana Splichal

Vseskozi je doživljala notranje boje, pozneje pa so ji diagnosticirali paranoidno shizofrenijo. Zadnjih 26 let je preživela v zavodu, sredi lanskega novembra pa je sklenila življenjsko kalvarijo, tik pred izvedbo referenduma o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. »Svojo žalostno usodo je darovala kot pokoro in kot zadoščenje za grehe vsega sveta,« se njenih pogostih besed spominja Igor. Pred slabim desetletjem pa mu je oče razkril še eno šokantno resnico. »Tudi sam nisem bil načrtovan, niti zaželen. Ob mojem spočetju sta starša komaj končala srednjo šolo, bila sta neporočena, brez doma, službe in denarja. Ker nista bila pripravljena na moje rojstvo, ste menila, da je najboljša rešitev, da me splavita.«

Sveča s sporočilom »Nekoč bomo skupaj«. FOTO: Siniša Kanižaj

Za njuno namero je izvedela babi Cvetka, očetova mama, ki je sinu zagrozila, da se mu bo uradno odpovedala, če se bosta z Melanijo odločila za umetno prekinitev nosečnosti. Čas je mineval in Igor je pod materinim srcem dosegel starost, da splav ni bil več možen. Ganljivo pričevanje nadaljuje z besedami: »Tako sem preživel splav. Življenje je zmagalo. Po zaslugi angela varuha, po zaslugi pravoslavne babi Cvetke, ki sem jo imel neskončno rad. Naj živijo vse naše babice, čudovite cvetke za življenje.«

Skozi premišljevanje in duhovne vaje je Igor zmogel odpustiti svojim staršem. FOTO: Siniša Kanižaj

Vse življenje se Igor sooča z občutkom nezaželenosti in nesprejetosti. »Vedno sem imel občutek, da me bodo splavili in zavrgli. A milost vere mi je pomagala, da sem to predelal. Zlasti pa so mi pomagale duhovne vaje v sklopu Rahelinega vinograda, ki so namenjene osebam z izkušnjo splava in njihovem svojcem ali pa osebam, ki so preživele splav. Skozi ta proces ozaveščanja sem našel moč, da sem zavestno odpustil staršem,« v zaključku pogovora razkrije in dodaja, da so mu pri premagovanju težkih življenjskih bremen v veliko oporo žena in otroka.