Založba Beletrina je izdala študijo Igorja Grdine o Ivanu Cankarju, o letu 1968 in roman Dušana Merca.

Ivan Cankar, portret genija

Knjiga Igorja Grdine Ivan Cankar, portret genija je za razliko od dosedanjih monografskih obravnav Ivana Cankarja (Božo Vodušek, Lojze Kraigher, Dušan Pirjevec, Franc Zadravec idr.) usmerjena k pisateljevemu življenju.

V sedmih poglavjih tematizira različne plati Cankarjevega delovanja in življenjske situacije (dijak, umetnik, intelektualec); posebno pozornost namenja letom pisateljevega zgodnjega osebnostnega oblikovanja, ki so bila v dosedanji literaturi (z delno izjemo pri Franu Petretu) večinoma zanemarjena.

Prav tako je avtor posebna pozornost namenil pisateljevi vlogi med prvo svetovno vojno. Cankar je kot javna osebnost, katere nastopanje je povzročilo celo interes Vojaške pisarne prestolonaslednika, imel izjemen vpliv na rojake. Tega pa je v politično prelomnih časih dosegel kot umetniški ustvarjalec, ne kot politik, kar je bilo v tistem času na Slovenskem izjemno.

Cankarjev odnos do drugih

Večja pozornost kot doslej je namenjena tudi Cankarjevemu odnosu do drugih kultur (zlasti do francoske) in vej umetnosti (npr. do glasbe in slikarstva); dosedanje raziskave o tem kljub velikim dosežkom niso podale popolne slike.

Prav tako je pozornost usmerjena k pisateljevim odnosom z drugimi umetniškimi ustvarjalci (O. Župančič, D. Kette, J. Murn, L. Kraigher, V. Levstik).

Za življenje Ivana Cankarja so bili posebej pomembni odnosi z ženskami (H. Pehani, A. in M. Lušin, M. Reisner, A. in Š. Löffler, M. Kessler, M. Rohrman idr.), ki so bili izrazito zapleteni.

Tudi ti odnosi so v marsičem predstavljeni drugače kakor v dosedanji literaturi, s poudarkom na osebnih lastnostih oz. okoliščinah.

Igor Grdina

Igor Grdina (1965) je doktoriral iz slovenske literarne zgodovine in zgodovine, ukvarja se predvsem z zgodovino starejše in novejše slovenske književnosti (do ok. 1950), s kulturno zgodovino in politično zgodovino 16., 18., 19. in 20. stoletja. Njegova bibliografija obsega več kot 1300 enot; od tega je več kot 30 samostojnih knjig.

Ena njegovih dram je bila prevedena v ruščino in izdana v Rusiji. Bil je zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Zdaj je znanstveni svetnik na ZRC SAZU, sodeluje tudi z AMEU-ISH in predava na programu Kulturna zgodovina na Univerzi v Novi Gorici.

Leto 1968 in njegova dediščina

Knjiga V iskanju svobode. Leto 1968 in njegova dediščina prinaša razmišljanja o študentskih protestih v Jugoslaviji, Španiji in na Poljskem, a ne brez upoštevanja širšega, globalnega konteksta.

Pisci so ugledni akademiki in kulturniki, pa tudi uveljavljajoči se mlajši misleci, ki jim zgodovina služi kot izhodišče za premišljevanje o lastnem času. Z zoperstavljanjem političnih, ekonomskih, družbenih in kulturnih kontekstov avtorji izpostavljajo partikularne in v marsičem kontradiktorne vzgibe demonstracij v različnih nacionalnih okvirih: odsotnost zunanjepolitičnih tem v jugoslovanski situaciji, navezava na antisemitizem in boj za politično avtonomijo na Vzhodu ter poudarjanje vrednot feminizma, antimilitarizma in antifašizma na Zahodu.

Kljub različnim vzgibom in tudi časovnim kontekstom se zdi, da je študentske demonstracije izpred pol stoletja povezoval isti miroljubni občutek za skupnost in zavest o pomembnosti živahnega civilnodružbenega življenja.

Prav s tem prevratni dogodki s preloma šestdesetih v sedemdeseta nagovarjajo tudi današnji čas, ki, z besedami Mitje Čandra, »postaja spet vse bolj avtoritaren in konflikten, drugačnost v njem je moteča in ogrožajoča, resne politične debate dolgočasne, umetniško raziskovanje pa se v kraljestvu programirane domišljije zdi le še čudaštvo.«

V ospredju so pričevanja

Knjigo uvajata eseja idejnega vodje projekta Mitje Čandra in direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije Kaje Širok, ki se v svojem delu ukvarja tudi z vprašanjem spomina. Glavni namen projekta je bil, da se ne išče zapisov in interpretacij tega obdobja v zgodovinskih arhivih, temveč se v ospredje postavi pričevanja in videnja akterjev v kontekstu minulega pol stoletja.

Čander je ob predstavitvi knjige povedal, da ga je vselej zanimalo dogajanje v obdobju med letoma 1968 in 1972 v Ljubljani, v katerem velja omeniti zasedbo filozofske fakultete leta 1971, ter njegov širši, mednarodni kontekst. »Šlo je za neko nenavadno vrenje. To nikoli ni bila homogena revolucija z določeno ideologijo zadaj, ampak je to vrenje dopuščalo individualne glasove in je bilo pomembno kot politično, umetnostno in duhovno gibanje, ki je predstavljalo velik sunek k iskanju svobode v Evropi in svetu.«

V knjigi lahko, poleg esejev, preberemo tudi intervjuja z dr. Mladenom Dolarjem in Milanom Deklevo, ki ju je pripravil Mitja Čander.

Dušan Merc: roman Slepe miši

Pripovedovalec romana Slepe miši je knjižničar, ki je tik pred upokojitvijo. Na njegovem delovnem mestu se nenadoma znajde knjiga Igorja Omerze 1984, Orwelovo leto Agopa Stepanjana o montiranem protivohunskem in protiterorističnem procesu v Ljubljani leta 1984.

V Kadetski šoli za miličnike kadete, kjer je bil zaposlen pred tridesetimi leti kot knjižničar, je bil tudi sam protagonist osumljen sodelovanja z domnevno teroristično in vohunsko skupino.

Šele ko prebira podtaknjeno knjigo, ugotovi, zakaj so ga takrat zasliševali in zasledovali.

Na tajnem montiranem procesu na vojaškem sodišču so bili takrat obtoženi in obsojeni bolgarski in jugoslovanski državljani, ki niti približno niso vedeli, česa so jih obtožili ter zakaj.

Del romana vključuje tudi dobesedno navedbo iz utemeljitve obsodbe deveterici, ki se je končala 22. oktobra 1984 na vojaškem sodišču v Ljubljani. Vsi so bili brez materialnih dokazov obsojeni na zaporne kazni.

Bistvo omenjenega procesa se skriva v tem, da je bil tajen in da so bili obsojeni popolnoma nedolžni ljudi z obrobja družbe, ki niso imeli zaveznikov na pomembnih položajih in nobene možnosti, da bi se na vojaškem sodišču branili.

Dušan Merc

Avtor romana Dušan Merc (1952) je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Sprva je bil zaposlen kot učitelj slovenščine, pozneje je bil dvaintrideset let ravnatelj Osnovne šole Prule. V svoji dolgoletni pisateljski karieri je izdal trinajst romanov, tri zbirke kratkih zgodb in knjigo esejev. Večkrat je bil nominiran za kresnika in nagrado Prešernovega sklada.