Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Igranje Robina Hooda? Kaj pravi Cerkev o plačevanju davkov

Za vas piše:
Štefan Hosta
Objava: 06. 09. 2022 / 09:35
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.09.2022 / 13:10
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Igranje Robina Hooda? Kaj pravi Cerkev o plačevanju davkov

Igranje Robina Hooda? Kaj pravi Cerkev o plačevanju davkov
Kaj o davčni kulturi pravi družbeni nauk Cerkve? FOTO: Pexels
Obetajoče se spremembe davčne zakonodaje, ki jih je 1. avgusta letos napovedal minister za finance Boštjančič, so povzročile nemalo tihega negodovanja, negotovosti in predvsem skeptičnosti ob (potrebnih?) spremembah.

Tudi družbeni nauk Cerkve (DNC) je razvil svoj pogled na davčno kulturo, nanašajoč se na štiri glavne stebre: pravičnost, poštenost, solidarnost in skrb za skupno dobro. V tem smislu znotraj socialnega učenja Cerkve najdemo nekaj koristnih principov, ki nam v trenutni situaciji lahko pomagajo osvetliti in osmisliti davčno kulturo kot tudi opozoriti na nepravilnosti v zvezi z njo.

Družbeni nauk Cerkve (DNC) je razvil svoj pogled na davčno kulturo, nanašajoč se na štiri glavne stebre: pravičnost, poštenost, solidarnost in skrb za skupno dobro.

Cesarju, kar je cesarjevega?

Da. Jezus je glede davčnih obveznosti do države in templja jasen in njegov odgovor v poznanem evangeljskem odlomku nas preseneča in nam je lahko celo neprijeten (prim. Mt 22,21). Prav tako je Jezus zgled v drugem odlomku, kjer je Petrov odgovor pobiralcem davkov glede Jezusovega plačevanja le-teh nesporen: »Seveda plačuje« (Mt 17,25), odgovori na vprašanje o tem, ali Jezus plačuje davek. Jezus ni indiferenten pri plačevanju davkov, še več, zdi se, kot da v vrsticah, ki sledijo, vabi Petra h kritičnemu razmisleku o smislu in dolžnosti v konkretni situaciji plačevanja davkov. Šele nato, po kritičnem premisleku in ne samo zato, ker pač zakon tako predvideva, Jezus pošlje Petra, naj pobiralcem davkov izroči predpisan statêr, rekoč: »Vendar pa, da jih ne pohujšamo ..., jim ga daj zame in zase« (Mt 17, 27). Tako se Jezus opredeli proti kakršnimkoli alibijem v zvezi s plačevanjem davkov. Znotraj davčne kulture Jezus tudi spremeni mišljenje tako pobiralcu davkov Leviju, ki postane apostol Matej (Mt 9,9), kot tudi višjemu cestninarju Zaheju (Lk 19,1-10), ki je pri pobiranju davkov goljufal, kar je bila sicer »javna tajna«, a je kasneje vse, kar je pridobil protizakonito, ne le četverno povrnil, temveč tudi od svojega zakonitega zaslužka polovico premoženja namenil ubogim (prim. Lk 19,8). Jezus torej v razmisleku o davkih vedno znova vabi predvsem k odgovornemu ravnanju in kritičnemu razmisleku ter tudi k spremembi mišljenja. 

Jezus v razmisleku o davkih vedno znova vabi predvsem k odgovornemu ravnanju in kritičnemu razmisleku ter tudi k spremembi mišljenja.

Spričo novih pojavov, ki se obetajo s spremembo davčne zakonodaje pri nas, kristjani ne smemo in ne moremo biti indiferentni. Družbeni nauk Cerkve sicer ne predlaga nobenega konkretnega predloga finančnega in davčnega sistema, nam pa zato daje nekatere jasne in univerzalne smernice znotraj antropološko-socialnega razmisleka in štirih zgoraj omenjenih stebrov.

Skrb za etično higieno: načelo pravičnosti

»Dati cesarju, kar je cesarjevega« je torej popolnoma pravilno in pošteno znotraj današnje demokratične ureditve socialne in pravne države. Ker nas princip pravičnosti na splošno uči, da je treba dati vsakomur, kar mu gre (pripada), to velja tudi za oblastnike, ki določajo višino davkov in z njimi povezanih dajatev. Zakonita oblast (»cesar/država«) torej lahko zahteva toliko, kolikor ji pripada, in ne več od tega, kar ji pripada.

Zakonita oblast (»cesar/država«) lahko zahteva toliko, kolikor ji pripada, in ne več od tega, kar ji pripada.

Skozi prizmo pravičnosti razmisliti, koliko finančnega bremena lahko država naloži davkoplačevalcem, je nesporno povezano s krepostjo poštenosti. Kadar ta umanjka, lahko zahteva po previsokih davkih postane nemoralna, torej krivična, in v nasprotju bodisi s sorazmernostjo dobička posameznega davkoplačevalca kot tudi z vedno bolj objestnim in avtoritarnim pritiskom na davkoplačevalce. Zato je treba skrbeti za etično higieno in jasno opozoriti, kadar je pravičnost spričo davčnih bremen povožena in ignorirana. Pravično je, da se ob spremembah davčne zakonodaje zakonodajalec zaveda realne ekonomsko-finančne situacije posameznih davkoplačevalcev. Koliko na to misli trenutna zakonita oblast pri nas, ko napoveduje nekatere višje in nove obdavčitve, in to kljub višjim življenjskim stroškom zaradi splošne draginje, in hkrati preprečuje zvišanje neto plač, ni jasno. In kadar pravičnost izginja in ni jasen pretok javnih financ in namenske porabe le-teh, laže pride do netransparentnosti in zlorabe davkoplačevalskega denarja.

Ena stvar je pravica zakonite oblasti, da pametno in uravnoteženo ter progresivno vodi fiskalni sistem v državi tudi z obdavčitvijo, druga stvar pa je, če ob tem zahteva več, kot ji pripada za potrebe zagotavljanja socialne pravičnosti v državi.

Davkoplačevalec ima namreč tudi svoje pravice, ki morajo biti spoštovane in ne ignorirane. Ena stvar je pravica zakonite oblasti, da pametno in uravnoteženo ter progresivno vodi fiskalni sistem v državi tudi z obdavčitvijo, druga stvar pa je, če ob tem zahteva več, kot ji pripada za potrebe zagotavljanja socialne pravičnosti v državi. Na to opozarja že papež Leon XIII: »Krivica in nehumanost je zahtevati od davkoplačevalcev, pod pretvezo davkov, več, kot so dolžni prispevati« (NS 39). In tudi Katekizem Katoliške cerkve: »Naloga Cerkve je, da te pravice kliče v spomin ljudem dobre volje in jih razločuje od zlorabljajočih ali zgrešenih terjatev« (KKC 1930).

Štefan Hosta je doktorand na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. FOTO: Vatican Media

Skrb za transparentnost in poštenost

Februarja letos je papež Frančišek govoril o potrebni transparentnosti znotraj davčne kulture in opozoril, da je dolžnost plačevanja davkov v očeh davkoplačevalcev velikokrat žal videna kot nekaj negativnega. To se zgodi, opozarja papež, »če se ne ve, kje in kako se porabljajo javne finance«. Z netransparentnostjo znotraj davčne kulture se tvega povečevanje za nezadovoljstvo in sumničavost glede porabe javnih financ. Transparentnost ne pomeni razgaljanja, temveč jasen prikaz namenske porabe od dela in lastnine namenjenih dajatev.

Solidarnost države z davkoplačevalci in obrnjeno

V času splošne draginje, ki se v konkretnem življenju posameznikov in družin pozna v dvigu življenjskih stroškov, še posebej hrane in energentov, ko inflacija najbolj prizadene ljudi z nižjimi prihodki, se zdi, da država izgublja pravi čut za solidarnost, ker je v predlogih spremembe davčne zakonodaje v večini – po mnenju nekaterih ekonomistov in tudi GZS – zaslutiti, da se v spremembi davčne zakonodaje (zopet) cilja samo na določen del populacije in ne na celotno davkoplačevalsko populacijo. Tako lahko pride do neuravnoteženosti in zato tudi do krivic.

Princip solidarnosti ščiti javne finance pred prevelikim neravnovesjem med različnimi dohodninskimi razredi in davčnimi stopnjami.

Princip solidarnosti ščiti javne finance pred prevelikim neravnovesjem med različnimi dohodninskimi razredi in davčnimi stopnjami. Kot uči Kompendij DNC, je solidarnost najprej v tem, da so državljani kot člani iste skupnosti dolžni prispevati svoj delež v javne finance. Hkrati pa s tem tudi dobiti zagotovilo in garancijo za solidarnost od tistega, ki z javnim denarjem upravlja in ga razporeja (prim. KDNC, 355). Država ima moralno odgovornost, da v razpolaganju z javnimi financami deluje kompetentno in učinkovito v odnosu do osebnih in skupnostnih potreb subjektov, ki prispevajo v javno blagajno. Kadar solidarnost v obe strani umanjka, ne gre le npr. za utajo davkov posameznika ali netransparentnost državnega finančnega aparata, temveč tudi za kršitev in neizpolnitev namena, ki ga javne finance imajo. Gre torej za kršitev skupnega dobrega vseh državljanov in članov skupnosti, tudi tistih, ki so del skupnosti, a (še) ne državljani. Gre za dostopnost do sociale, šolstva, zdravstva itd.

Moralna odgovornost za skupno dobro

Princip skupnega dobrega ni le cilj namena javnih financ, temveč tudi varovalka pred uveljavljanjem individualistične logike egoističnih interesov posameznikov. DNC uči, da je soudeležba v javnem življenju z namenom skupnega dobrega dolžnost vsakega državljana in kristjana. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu namreč uči, da soudeležba pri družbenih stvareh v državi ni samo neka opcija ali možnost, temveč sveta dolžnost, ki jo zahteva načelo pravičnosti in zapoved ljubezni (prim. CS 30). Prav iz javnega fiskalnega sistema namreč mora biti dovolj za sobivanje in napredek v razvoju vseh državljanov. Prav zato drža soudeležbe, ki jo vsak davkoplačevalec prevzame in živi, v svojem bistvu pravzaprav temelji na smislu po pripadnosti skupnosti. Pri zasledovanju cilja skupnega dobrega prek namenske porabe javnih financ ne gre le za vzdrževanje vedno istega standarda, temveč bi le-to moralo progresivno rasti. Glede na to, da je danes v industrializiranih deželah, posebej v Evropi, davčno breme doseglo precej visoko raven, ko statistike pokažejo, da je državljan Evropske unije (okvirno) primoran skoraj pol leta delati samo za dajatve, bi princip skupnega dobrega zares moral iti še bolj vzporedno s splošnim napredkom teh dežel.

Problem neupoštevanja nekaterih principov DNC glede davčne kulture je v škodo predvsem tistim, ki so že tako finančno obremenjeni. Davčne utaje, vlaganje v davčne oaze, alibiji pri (ne)plačevanju davkov, neodgovorno porabljanje javnih financ ... ranijo cilj skupnega dobrega in ščitijo parcialen interes luksuza nekaterih izbrancev, posebej pa ranijo človeško dostojanstvo. S slabim fiskalnim sistemom, polnim parcialnih interesov, se povečuje krivica in se ne ščiti dostojanstva najrevnejših, ki vedno znova tvegajo, da jih bodo poteptali veliki in pomembni izbranci.

Če je zakonita in pravična do vseh, lahko davčna zakonodaja postane znamenje solidarnosti in resničnega skupnega dobrega.

Če je zakonita in pravična do vseh, lahko davčna zakonodaja postane znamenje solidarnosti in resničnega skupnega dobrega. Tako ne bo treba misliti na skušnjavo po državljanski nepokorščini ali igranje vloge Robina Hooda, če bomo le dojemali svojo vlogo državljana in državljanke kot aktivno vlogo in sveto dolžnost in ne le kot eno izmed opcij, ki jo pač izberejo nekateri, ki se podajo v politiko.

Pisec prispevka je doktorand na papeški univerzi Gregoriana v Rimu.

Prispevek je bil objavljen v septembrski (149.) številki Družinine priloge Slovenski čas.

Nalaganje
Nazaj na vrh