Skoraj tako »vroče«, kot je bilo pričakovanje, kdo bo novi papež, je bilo tudi pričakovanje, katero ime si bo izbral, saj je upravičeno mogoče reči, da je v njem na tak ali drugačen način skrit papežev »program«. Latinska modrost Nomen est omen (Ime je znamenje) seveda še kako velja tudi v tem primeru, saj daje več kot le slutiti, kako bo novi papež usmerjal svoje ravnanje na čelu katoliške Cerkve.

Da je sedanji papež izbral ime Frančišek I., nosi s seboj, kot ugotavljajo številni opazovalci, veliko poudarkov: od prednostne izbire za uboge do osebne ponižnosti, kar je pokazal že pri svojem prvem nastopu na balkonu bazilike sv. Petra. Ni pa mogoče spregledati tudi sporočila, ki ga je sv. Frančišek Asiški slišal v cerkvici sv. Damijana pod Assisijem, ko mu je Kristus s križa dejal: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Niso redki, ki od novega papeža pričakujejo, da bo v Cerkvi skušal popraviti to, kar je razpadajočega, in še okrepil, kar je vitalnega.

Zgodovina spreminjanja oziroma izbire novih imen se je sicer, kot je za Družino leta 2005 pisal dr. Metod Benedik, pri papežih začela na začetku druge polovice prvega tisočletja po Kristusu. Točneje, zadnji dan leta 532. Rimljan Merkurij (Mercurius) je imel težave. Kot novi Kristusov namestnik na Zemlji je nosil ime poganskega božanstva. To se mu je zdelo nezdružljivo z dostojanstvom papeške službe. Zato je sprejel novo ime – Janez.

Iz podobnih razlogov se je tudi papež Oktavijan odločil za spremembo imena. Ni se mu zdelo primerno in pravilno, da bi kot papež nosil ime prvega rimskega cesarja. Odločil se je za Janeza XII. (955-964).

Ohraniti dostojanstvo papeške službe je bil spočetka odločujoč dejavnik pri menjavi imen papežev. Oba sta se hotela znebiti svojih poganskih imen. Drugače pa je bilo pri Brunu. Ta je menil, da njegovo ime »zveni« preveč barbarsko. »Proto-Avstrijec« - izviral je iz koroško-štajerskega območja - je sklenil, da bo kot papež vladal Cerkvi pod imenom Gregor V. (996-999).

Njegova naslednika sta se iz spoštovanja pred prvim papežem, apostolom Petrom, odpovedala krstnemu imenu Peter. Škof Peter iz Pavie je sedel na papeški prestol kot Janez XIV. (983-984), škof Peter iz Albana pa kot Sergij IV. (1009-1012).

Po njem so skoraj vsi papeži pri nastopu svoje službe izbirali nova imena. Zgodovinarji si niso edini, kakšni razlogi so jih pri tem vodili. Je bil to vpliv iz redovnega življenja, ko menih pri dajanju zaobljub dobijo nova imena? Ali pa so cerkveni voditelji hoteli s tem pokazati, da so si s tem privzeli novo istovetnost? Le trikrat v skoraj tisoč letih je bilo od tedaj naprej to izročilo prekinjeno: renesančni papež Julij II. (1503-1513) je obdržal svoje krstno ime, prav tako Hadrijan VI. (1522-1523) in Marcel II. (1555), katerega tritedenski pontifikat spada med najkrajše v zgodovini papeštva.

Naslednik papeža Benedikta XVI. je izbiral med 82 imeni, ki so jih nosili njegovi predniki. Nekatera med njimi so še posebej priljubljena. Na vrhu je tako rekoč nedosegljivi Janez (23), z opazno razliko mu sledi Gregor (16), Benedikt (16), Klemen (14), Inocenc (13), Leon (prav tako 13) in Pij (12).

V zadnjih štiristo letih se je 34 papežev omejilo na enajst imen; Klemen in Pij sta bila s po sedmimi izbirami najbolj pogosta. Ime Janez si je v teh stoletjih izbral le kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, kot papež Janez XXIII. pa je dal številne nove poudarke papeški službi.

Papež Janez Pavel I. je bil leta 1978 prvi cerkveni poglavar, ki je izbral dvojno ime in se s tem zavestno naslonil na izročilo svojih prednikov papežev Pavla VI. In Janeza XXIII. Papež Janez Pavel II. je samo še podkrepil to izbiro in izročilo.

Novi papež pa je tudi v tem oziru odprl novo poglavje.