Kako živi in vodi župnijo 92-letnik, najstarejši duhovnik v novomeški škofiji? Čeprav je v župniji manj katoličanov, ki vero živijo, išče načine, kako z osebnimi obiski vzpostavljati stike, na voljo je tudi za spoved ali duhovni pogovor. Preizkušnje so ga utrdile na poti vere in duhovništva. Kot kaplan in župnik je z mladimi rad hodil v hribe in kolesaril, pa tudi krepil voljo. V Marijinem delu je jasno spoznal, da je duhovnik zato, da služi in je na razpolago vsem. Odkril je veličino služenja, moč pa vsak dan zajema v molitvi in povezanosti z duhovniki. Ne glede na število let ostaja čil in veder.

Kakšni so vaši spomini na otroštvo?

Rodil sem se kot prvorojenec v Župeči vasi, v župniji Cerklje ob Krki, na Krškem polju. Imeli smo srednje veliko kmetijo. Pred vojno nas je bilo rojenih šest, po vojni še dva. Pravijo, da sem se pod kozolcem igral maše že od petega leta naprej, verniki so bili moji bratje in sosedovi. V OŠ sem hodil deloma v prvi razred in peti, vmes pa smo bili v taborišč