1. V vzgojo in izobraževanje zdravstvenih delavcev je potrebno vključiti novo pojmovanje zdravja. S tem v zvezi se mora strokovnemu znanju in nenehnemu izobraževanju pridružiti tudi socialni, etično-deontološki in duhovni vidik, kar je nujno, če hočemo v resnici slediti celostnemu pristopu v zdravljenju, rehabilitaciji in ne nazadnje tudi paliativni medicini.

2. V družbene skupnosti in župnijska občestva je potrebno vnašati duh služenja življenju (kultura življenja). Posebno skrb naj bi tudi v pogledu na zdravje posvetili mladim in vse večjemu številu starejših. Zato ne bodo odveč vzgojno izobraževalni programi, ki bodo vključevali tudi naravne poglede na bolezen, smrt, spoštovanje in nedotakljivost človeškega življenja. Ta naloga je velik izziv za posamezne skupine znotraj pastoralnih skupin v župniji, še posebej Karitas.

3. Vse zgoraj omenjeno naj bi vnesli tudi v vzgojo in izobraževanje otrok in mladine po šolah in drugih vzgojno-izobraževalnih programih. Leto mladih pri nas je izziv tudi za to področje.

Vse to pa postavlja pred družine, odgovorne za politiko in zdravstvo odgovornost in obvezo. Vzgoja in izobraževanje sta najboljša temelja za preventivo bolezni in promocijo zdravja.

Za kristjane je obisk Marije pri sorodnici Elizabeti ikona, ki razodeva radost nad življenjem in univerzalni primer služenja sočloveku z vso predanostjo človekoljubja in nesebičnosti.