S tržaško psihologinjo, pesnico in pisateljico Alenko Rebula smo se pogovarjali o pristni komunikaciji, o tem, kdaj se vzpostavi, kaj jo zaduši, in o občutljivosti, ki je temelj za kulturo odnosov.

Veliko je govora o komunikaciji, pa vendar se zdi, da besed na to temo ni dovolj. Zakaj prihaja do težav? Kdaj se vzpostavi dobra komunikacija?

Naša težava je, da bi radi, da nas drugi takoj razumejo in uslišijo, ko nekaj povemo. Ker je to nemogoče, smo razočarani in nas to boli, zato začnemo izvajati pritisk. Dobra komunikacija je sposobnost, ki jo razvijemo v daljšem in poglobljenem procesu, kjer razumemo, kaj se nam dogaja, ko smo ob drugih. Kar vidimo in slišimo, ni niti stotina tega, kar se res dogaja med dvema, ko sta si nasproti.

Da vse to razumemo in da se rodi neka bližina in razumevanje, moramo zelo poglobiti odnos s sabo. Poslušati drugega je sicer prvi korak, a še pred tem moram biti v takšni drži, da si drugi sploh želi stika z mano in mi nekaj povedati. A za to se že mora nekaj zgoditi v meni, da sem se pripravljen tudi sam odpreti drugemu. Večina ljudi se po mojih opažanjih noče odpreti, ampak vedno želi samo nekaj doseči od drugega, prepričati, pritegniti drugega v neko svojo pobudo, dopovedati, da je nekaj dobro ali narobe, sami pa ne stopijo v odnos in niso pripravljeni razumeti, da je v tem, kar delajo, morda nasilje ali kaka skrita laž.

Gre za to, da smo čim bolj iskreno, globoko in čisto v odnosu do drugega. Po navadi pa skušamo drugega spraviti v neki tip pogovora, kjer bo šlo po naše. Starši včasih prepričujejo otroka o nečem, ne da bi se prepričali, ali sploh čutijo, kar se z otrokom dogaja. Lahko se veliko pogovarjajo, ampak otrok se ob njih počuti sam in neslišan. To, da se čutimo slišane, da čutimo, da je nekdo ob nas, je veliko več od besede. Začetek komunikacije se zgodi, ko priznam, da ne vem ničesar; ko sem v drži tistega, ki mora še vse razumeti. Potem se v drugem morda zgodi, da nekatere stvari, kjer želi biti slišan, tudi pove.

Je pogovor vse? Vemo, da smo v besedah različno močni.

Eden od problemov je ta, da se komunikacije naučimo, še preden govorimo. Pred besedo so čustva, telo. Občutke smo se naučili posredovati najprej s tem, da smo jih čutili in jih izrazili s telesom; ti so bili lahko sprejeti (jok, izraz na obrazu, mimika ...) ali pa se nanje nihče ni sočutno odzval. Tako smo nezavedno dojeli, kaj je mogoče sporočiti in doživeti ob drugih, česa pa ne. Najmočnejših čustev smo se naučili brez besed, zato jih je tudi težko povedati in raje govorimo o rečeh, ki se nas tako močno ne tičejo. Za besede je med ljudmi še kar precej prostora, vendar so le vrh ledene gore. Deliti občutke in biti ob človeku, da čuti, da smo tam samo zaradi njega – to je nekaj drugega in je teže storiti. Tega zelo primanjkuje. Ko se skušamo
zbližati, je edino orodje beseda, ki je v tej naglici le nekaj približnega; za občutke je potreben čas.

Če si ne damo časa, bo kljub dobremu namenu komunikacija prazna, žal gre tako; ne moremo reči »zdaj se bomo pogovarjali«. Kadar so konflikti, je zelo težko razumeti vzroke; po navadi se skregamo zaradi malenkosti – kako je nekdo kaj naredil, parkiral, kako je skuhano … Vendar navadno to sploh ni bistvo; glavni razlog je, da se nekdo čuti samega in ne zazna sočutja. Potem je vse narobe, kar drugi stori. Naša globoka potreba je, da smo občuteni, in če nismo, postanemo grenki, napadalni, krivični.


Izsek intervjuja je iz zadnje številke revije Božje okolje:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/revijeIzdaje/04AE6D9FAC1E6838C1257ACD002E327A?OpenDocument


Foto: arhiv Družine / T. S.