Kaldejsko-katoliški nadškof Louis Sako iz Kirkuka je izjemno zaskrbljen glede prihodnosti kristjanov v Iraku. “Nikakršne vizije o lepši prihodnosti nimamo”, je po navedbah ustanove ‘Pro Oriente’ poudaril nadškof Sako. Orientalski patriarhi in škofje bi morali po njegovem mnenju med papeževim obiskom v Libanonu z Benediktom XVI. ‘neposredno in odkrito’ spregovoriti o svojih strahovih, da na območju Bližnjega Vzhoda, v svoji ‘pradomovini’, krščanstvo počasi izginja.

Med drugim je v Iraku v novi seriji napadov minuli konec tedna življenje izgubilo več kot sto ljudi. Potem ko je neko sodišče pobeglega podpredsednika Tareka al-Hashemija obsodilo na smrt, so v šestih okrožjih iraške prestolnice Bagdada odjeknile eksplozije avtomobilov bomb, pri čemer je bilo ubitih več kot petdeset ljudi. Že pred izrekom obsodbe so številni napadi po vsem Iraku zahtevali precejšnje število mrtvih.

Izseljevanje kristjanov z območja Bližnjega Vzhoda se tako nadaljuje v vedno večjem številu, opozarja nadškof Sako. Politiki sicer razpravljajo o demokraciji in svobodi, v resnici pa se vse bolj stopnjujeta skrajništvo in sektaštvo. Posledično številni kristjani ne vidijo drugega izhoda kot pobeg iz domovine. Kot je pojasnil kaldejsko-katoliški nadškof, je vzpon političnega islama razlog za zaskrbljenost. Kristjani na tem območju predstavljajo manjšino in nikakršnih izgledov ni, da bi v vsakdanjem življenju lahko dosegli povsem enakopravne državljanske pravice.

Kot še poudarja nadškof Sako, si v svoji nadškofiji Kirkuk po najboljših močeh prizadeva, da bi kristjani ostali na svojih domovih in jih spodbuja, brani in opogumlja. S tem pojav izseljevanja morda malce omeji, še vedno pa se številni kristjani iz Kirkuka raje odločijo za emigracijo. Kot njihov pastir nadškof Sako ob tem zelo trpi.

Tudi v današnjem Iraku državna politika temelji na islamu, kristjani pa posledično občutijo nekakšno drugorazrednost. Obenem številni kristjani na Bližnjem Vzhodu pogrešajo močno cerkveno vodstvo. Kot pojasnjuje nadškof Sako, iz notranjosti Cerkve prihaja premalo reform in dinamike. ‘Blagovest’ bi morala imeti tudi dinamično razsežnost. Tamkajšnja hierarhija pa je že izčrpana in žal se pojavlja vse več notranjih nesoglasij.

Nadškof Sako si prizadeva za razvoj ‘teologije za arabske kristjane’, ki bi morala temeljiti na kulturnem izročilu Bližnjega Vzhoda in biti usmerjena v ‘konkreten položaj’ tamkajšnjih vernikov, ki jih zaznamuje potreba po sožitju z islamsko večino. Gre za to, da se arabsko govorečim kristjanom in njihovim nekrščanskim sosedom oznanja Božja beseda, da bi na ta način lahko odkrili ‘Božjo ljubezen in njegovo očetovsko navzočnost’.

V svojih prizadevanjih za obstanek krščanstva na Bližnjem Vzhodu je nadškof Sako pred nekaj dnevi v Kirkuku v neposredni bližini kaldejsko-katoliške stolnice odprl prvo zasebno krščansko šolo – po tem, ko so bile v času režima Sadama Huseina vse tamkajšnje krščanske šole podržavljene. Slovesnega odprtja se je udeležil tudi iraški glavni direktor za narodno izobraževanje in imam Petkove mošeje v Kirkuku, šejk Ahmad Al-Hamad Al-Hamin. V šoli se trenutno izobražuje sto krščanskih in islamskih otrok. “V krščanskem izročilu je bila šola vedno poleg cerkve. Kajti vzgoja in izobraževanje sta bila vedno naloga Cerkve”, je nadškof Sako dejal na odprtju.

Šolo v večini denarno podpirajo starši, revne družine pa lahko svoje otroke v Marijino šolo pošljejo brez plačila. Gre za to, da se mladi kristjani in muslimani učijo drug ob drugem, temeljne smernice obeh veroizpovedi pa so jim predstavljene ‘na pozitiven, pravičen in stvaren način’. Le tako bodo lahko prihodnji rodovi lahko skupaj bivali v medsebojnem spoštovanju in skladnosti, je prepričan nadškof Sako.