Krščanstvu v Iraku po besedah kaldejsko-katoliškega nadškofa iz Mosula, Amela None, grozi, da bo postalo le še ‘obrobni pojav’. “Že zdaj je naš vpliv v iraški družbi izjemno šibak. Begunci pa se v Irak ne vračajo”, je nadškof Nona minuli konec tedna pojasnil v pogovoru za nemško katoliško agencijo KNA. Množično izseljevanje kristjanov iz Iraka se bo nadaljevalo, dokler ljudje ne bodo občutili varnosti in gospodarskih izgledov. Obenem imajo kristjani tudi izredno pomembno nalogo: “Družba nas potrebuje, denimo kot strokovnjake na področju zdravstva in izobraževanja. Potrebuje pa tudi krščansko sporočilo o ljubezni in odpuščanju.”

Izmed nekoč okoli 1,2 milijona kristjanov v Iraku sta jih po ocenah katoliške dobrodelne organizacije ‘missio’ od začetka iraške vojne leta 2003 v tujino prebežali okoli dve tretjini. Številni drugi so iz strahu pred islamističnim terorjem in gospodarske stiske zapustili mesta, kot so denimo Bagdad, Mosul in Kirkuk, in zdaj živijo v begunskih taboriščih na severu Iraka.

Kaldejski pomožni škof v Bagdadu Shlemon Warduni je v pogovoru za omenjeno nemško agencijo potožil, da se je nastrojenost zoper kristjane med Iračani močno okrepila po ameriški invaziji. “Pa ne le iz sovraštva do Američanov. Naj gre za papežev govor v Regensburgu, za karikature preroka Mohameda, ali pa za javno zažiganje Korana – za vse, kar kjer koli po svetu razumejo kot napad na islam, moramo račun plačati iraški kristjani.” Kljub temu obstajajo tudi zgledni primeri medverskega dialoga. Toda en sam pridigar iz vrst skrajnežev lahko uniči prizadevanja desetih razumnežev.

Duhovniki so pozvali tudi zahodne države, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi ustavili eksodus kristjanov iz Iraka. Za to so v deželi potrebne predvsem gospodarske naložbe.