Pozneje se je vpisala na študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomirala iz gorskih pravljic. Takrat je začela pisati za revijo Gea, dolga leta pa je bila urednica otroške revije National Geographic Junior. Ljubezen do zgodb in narave združuje v pohodniških družinskih vodnikih iz serije Pravljične poti, za katere zbira ljudske zgodbe, na različnih dogodkih pa pripoveduje tudi ljudske pravljice, najraje povezane z naravo. 

V potopisu Potepuški okruški, ki je leta 2022 prejel nagrado krilata želva za najboljši literarni potopis, je raziskovala zamejstvo, potem pa se je za sedem tednov preselila v slovenske habitate - v gozd, jamo, ob reko, v gore, k morju … Svoja doživetja in spoznanja združila v knjigi Svetišča narave, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu izbrana za knjigo leta 2024.

Kako so nastale Pravljične poti?

Ko sem pisala za revijo Gea, so me prosili, naj poiščem kratke ljudske pripovedi iz narave. Ker sem zelo izkustvena oseba, sem začela na terenu raziskovati kraje, povezane z zgodbami. Kasneje sem za temo diplomske naloge izbrala gorske pravljice in pripovedke in jih analizirala. Iz tega se je razvila zamisel za vodnik, ki bi zgodbe združil z izleti. V vodniku Z otroki v gore zakoncev Stritar so bile zgodbice samo kratki povzetki, ki jih je pripravila Dušica Kunaver. Zdelo se mi je pomembno, da obrnemo perspektivo, da zgodba ni nekaj »za zraven«, ampak središče izleta. Takšnega obrnjenega, zgodbarskega koncepta nisem videla še nikjer, niti v tujini. Tako so nastali vodniki Pravljične poti.

Gorsko okolje v Svetiščih narave zastopajo Planina v Lazu in okoliški vršaci. FOTO: Borut Peterlin

Vodnik Pravljične poti Slovenije je bil od prve izdaje leta 2004 večkrat ponatisnjen. Čemu pripisujete tak uspeh? Smo Slovenci lačni zgodb, ki izvirajo iz našega okolja?

Knjiga še vedno živi, vsake toliko časa jo prenovimo, preverimo, ali podatki še držijo. To je še vedno moj najbolj prodajan slovenski vodnik. Čeprav so bile poznejše knjige po mojem mnenju še bolj dovršene, ker sem se med ustvarjanjem vodnikov veliko naučila, je ta še vedno največja uspešnica. Zakaj je tako? Ljudje imamo neprimerno raje zgodbe kot podatke, tudi odrasli, ne samo otroci, in radi jih povezujemo s konkretnimi kraji, ki so zato zanimivejši. Bolj vabljivi so tudi za otroke, saj si želijo preveriti, ali se vidijo kakšni ostanki zgodbe. 

Ljudje imamo neprimerno raje zgodbe kot podatke in radi jih povezujemo s konkretnimi kraji, ki so zato zanimivejši.

Povezava med konkretnim krajem in zgodbo je neverjetno lepilo. Tudi mene zelo privlačijo kraji, ki so povezani z nekim literarnim delom ali njegovim avtorjem. Če so kakšna posebna mesta, kjer so avtorji radi posedali, pisali, ustvarjali, jih rada obiščem. Ko sem na istem kraju, kot je bil nekdo, ki ga spoštujem, se zdi, kot da bi se ga malo dotaknila in se mu približala. Ali pa recimo, ko obiščem neki kraj, kjer so snemali film, ki mi je všeč. Takrat se počutim, kot da sem se znašla v zgodbi in da sem tudi sama del nje. To je delno fenomen te knjige. 

Po drugi strani pa je zabavna ali poučna zgodba dodana vrednost, ki naredi naše izlete drugačne, in nas bogati. Ljudske pravljice in povedke niso samo kratkočasne zgodbice, saj prinašajo drobce izročila, ki prihaja iz davnine in nosi s sabo vedenje, česa so se naši predniki bali, kaj so si želeli, v kaj verovali, kakšen je bil njihov duhovni svet. Zato so ljudske pripovedi nesnovna kulturna dediščina. Še sama nisem slutila, da s takšno zasnovo vodnika ljudem omogočam, da to dediščino doživijo v vsakdanjem življenju. V roke vzameš knjigo, posvetiš čas otrokom, potem pa greste skupaj na izlet. Ni treba tja, kamor gredo množice. Možnosti je veliko. A zato je treba kaj prebrati in se pozanimati. Kakovostni vodniki so pomembni, ker pokažejo kraje, ki jih drugače ne bi spoznali. Če greš, kamor so šli drugi, ne boš doživel ničesar novega. V koloni boš hodil, in če ti to ni všeč, kot ni meni, boš imel negativno izkušnjo. Če pa greš drugam, si vesel, ko spoznaš nekaj novega, kar te obogati.

Kako okolje vpliva na nastanek ljudskih zgodb?

S povedkami izvemo, kako so si ljudje razlagali svet. Recimo, videli so kraško jamo, iz katere so se dvigovale meglice, in niso razumeli, zakaj nastanejo. Vhod v podzemlje je bil skrivnosten, neznan, pomanjkanje znanstvenih razlag pa so nadomestili z zgodbami. Pojav so si razlagali po svoje, v skladu s svojim duhovnim svetom. Zato je v povedkah ogromno bajeslovnih bitij, v katere so verjeli, na primer meglice so vile, ki v jami prebivajo in plešejo. Povedke so večinoma povezane z okoljem, v katerem so ljudje živeli, poskušali so si ga udomačiti, da ne bi bil tako tuj in nevaren, zato so stvarem dali imena. Ko so poimenovali vsak kotiček gozda, je postal njihov.

Reko Muro je raziskovala v družbi biologinj, želela pa jo je spoznati tudi »od znotraj«, zato se je po njej spustila z raftom. FOTO: Borut Peterlin

V osnovni šoli ste dobili nagrado na literarnem natečaju o svobodi. To ste dojemali skozi naravo. Jo še vedno tako razumete?

V tem idealističnem spisu sem opisovala občutek v gorah, kjer se počutim svobodno. Tako je še vedno. Narava je bila zame že takrat prostor, kjer sem se lahko uresničevala, kjer sem bila takšna, kot sem bila, dovolj dobra, kjer je dovolj prostora za vse, kjer ima vsak svoj glas, svoje mesto. Družbeni pritisk, kakšni naj bi bili, je danes vse močnejši. V naravi pa to ni pomembno. Vsi potrebujemo prostore svobode. Za nekatere je to potovanje, ker gredo iz vsakdanjega sveta ter družbenih ali družinskih okvirjev ali socialnih vlog. Majhen odmerek tega lahko da narava, kjer se spočijemo od vsakdanjega življenja. Bolj ko smo nezadovoljni doma, bolj potrebujemo pobeg, da se lahko vrnemo močnejši. To ni eskapizem, ampak hrana za dušo. Zanjo si je vredno vzeti čas. Odhajamo po moč in navdih, da se lahko spoprimemo z vsem, kar nas čaka. Če nimamo moči, izgorimo. Moramo poskrbeti za predah, sicer nas bo prisilila bolezen. Ameriška pesnica in pisateljica Mary Oliver se je zelo zgodaj začela navdihovati v naravi. Svojo travmatično izkušnjo iz primarne družine je predelala z zahajanjem v naravo, opazovala jo je, v njej iskala lepoto.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (1/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.