Nekoliko neobetaven začetek

Pot do otoka, ki me je tako vabil k sebi, je bila kar naporna, po svoje pa tudi dolgočasna. Na dnevnih poletih po svetu si pogosto »priborim« sedež pri oknu letala, da lahko z višine občudujem pisani svet pod seboj, poln gozdov, gora ali puščav. Do Velikonočnega otoka pa običajno letiš običajno iz Santiaga, glavnega mesta Čila, in vseh pet ur, kolikor približno traja polet, lahko »uživaš« le v ravni, enolični modrikasti površini Tihega oceana. Gre namreč za enega izmed od kopnega najbolj oddaljenih naseljenih otokov na svetu, saj so obale Čila oddaljene več kot 3500 kilometrov. Najbližji sosed, kjer še najdemo kakšno človeško dušo, je otok Pitcairn, oddaljen 2075 kilometrov. Naj mimogrede povem, da je približno petdeset prebivalcev, ki naseljujejo Pitcairn, znanih po tem, da so potomci upornikov s slavne ladje Bounty, ki so po uporu tu našli skrivno zavetje.

Velikonočni otok je eden izmed od kopnega najbolj oddaljenih naseljenih otokov na svetu, saj so obale Čila oddaljene več kot 3500 kilometrov. FOTO: Iztok Bončina

Prvi stik z Velikonočnim otokom je prinesel kar nekaj blagih razočaranj. Neprijazno oblačen in vetroven dan nas je moreče tlačil, ko smo na letališču opravljali obmejne formalnosti. Mednje je sodilo tudi plačilo kakih osemdeset ameriških dolarjev, ki jih morajo tuji obiskovalci obvezno plačati kot vstopnino na ta otok. Iznajdljivi otočani so namreč tako rekoč celoten otok razglasili za narodni park in od turistov seveda zahtevajo primerno plačilo. Prav, smo rekli, bo zdaj vsaj mir pri vstopninah za ogled otoških znamenitosti. A smo bili v zmoti, pri najlepših moaijih, slovitih kamnitih kipih, je bila še dodatna blagajna, ki nam je pridno pobirala cekine iz denarnic. Tudi apartmaji, ki smo jih najeli v največjem – in edinem – mestu otoka Hanga Roi niso bili prav poceni, a smo vsaj dobili udobno prenočišče.

S stroški hrane ni veliko bolje, vsaj sprva je kazalo tako. Po namestitvi in krajšem počitku smo se, že pošteno lačni, odpravili na sprehod po glavni ulici. Ustavili smo se pred restavracijo z imenom Krava, kar nas je spravilo v smeh, seveda pa ni imela nič skupnega z rogatimi prežvekovalci. Pač ena tistih besed, ki ima v nekem drugem jeziku čisto drug pomen. Sedli smo in naročili. Prijatelj Egon, ki je velik in močan možakar, si je zaželel kalamare, čeprav so bile cene vsaj trikrat ali štirikrat višje kot na celini. Po nekaj dolgih minutah čakanja so nas res postregli, a je ubogi Egon, ki bi takrat z lahkoto pojedel pol vola, dobil le nekaj majhnih, že na prvi pogled žalostnih cvrtih obročkov. Tudi drugi smo dobili porcije, ki ne bi zadoščale niti tistim na najstrožji shujševalni dieti, kaj šele skupini slovenskih hrustov. 

Hanga Roa, največje in hkrati edino pravo mesto na otoku, je tudi pristanišče in prestolnica Velikonočnega otoka. FOTO: Iztok Bončina

Ker pa se nobena juha ne pojé tako vroča, kot se skuha, smo pozneje v mestu odkrili nekaj cenejših in precej dobrih restavracij, te so lepo poskrbele za naše prazne želodce. V pogovoru s prijaznim gostiteljem, ki nam je oddal apartmaje, smo tudi izvedeli, zakaj so cene hrane in številnih drugih dobrin na otoku tako visoke. Večinoma so posledica dejstva, da je Velikonočni otok precej nerodoviten in da je skoraj vso hrano treba uvažati s celine, iz nekaj tisoč kilometrov oddaljenega Čila, katerega del je.

Štirinožni prebivalci 

Še preden sem se odpravil na pot, sem se podal na lov za pomembnimi in uporabnimi informacijami. Ker je prijatelj pred nekaj leti že obiskal samotni otok, sem ga povabil na pijačo, potem pa napadel z vprašanji. Ob kavi in pivu sva prijetno kramljala in dobil sem precej uporabnih napotkov. Na koncu najinega srečanja, ko sva se že poslavljala, je še rekel: »Pa pazi se konj!« Malce zmedeno sem obstal: »Kakšnih konj?« »Boš že videl«, se je nekam skrivnostno, pa tudi nekoliko porogljivo zasmejal in šel svojo pot.

Na njegove besede sem že zdavnaj pozabil, a mi jih je nevaren in neprijeten dogodek priklical v spomin. Med lagodno vožnjo po vijugasti otoški cesti nam je pred avto nenadoma pridirjal velik konj, za njim pa je pritopotalo še nekaj teh živali. Kot bi se vzeli iz kake neznane prostorske dimenzije. Le osredotočenost na cesto, ne prav velika hitrost in dobre zavore so nas rešili pred neizbežnim trkom. Konji, ki so pritekli izza manjše vzpetine, so nato čisto ravnodušno nadaljevali svoj popoldanski dir po širni planjavi. Mi pa smo še minuto brez besed posedeli v avtu, se spogledovali in poskušali umiriti divje razbijanje src. Ko smo prišli k sebi in do besede, je skozi okno za nepazljivimi štirinožci poletela marsikakšna močna kletvica.

Divji konji, ki se prosto pasejo na travnatih prostranstvih, so se odlično prilagodili na življenje na tem odmaknjenem koščku sveta. FOTO: Iztok Bončina

Pozneje sem si vzel čas in se poučil, da misijonarji, ki so prišli sem v 19. stoletju, s seboj niso prinesli samo vere, temveč tudi nekaj konj. Ne vemo sicer, zakaj so jih na neudobnih ladjah sploh pritovorili na tako majhen otok, ampak je za to že moral biti kakšen poseben razlog. Morda so jih uporabljali pri delu ali prevozih. Vsekakor so bili ti konji španskega porekla, nekateri tudi čistokrvni. Pozneje so se namnožili, postali na pol divji in si kaj kmalu prisvojili travnata prostranstva. Očitno so se uspešno prilagodili težkim razmeram, domačini pa jih pustijo, da se gibljejo po vsem otoku. Nekateri celo pravijo, da je konj več kot prebivalcev, kar pa ne drži. Na otoku je namreč kakih 8.000 človeških duš, po realnih ocenah pa »le« približno 2.000 konj. Marsikateri podjeten otočan si je nekaj konj udomačil in jih uporablja za vodenje turistov na izlete. Precej območij je za jeklene konjičke zaprtih, njihovi živalski soimenjaki pa lahko pridejo tudi do nedostopnih, a zanimivih krajev.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (1/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.