Pravnik in misijonar

Rodil se je 29. junija 1797 v Mali vasi pri Dobrniču na Dolenjskem. Že čez dve leti se je s starši in sestro preselil v trebanjski grad. Osnovno šolo je z zasebnim učiteljem dokončal v Ljubljani. Že pri enajstih letih mu je umrla mati, pri petnajstih pa je izgubil še očeta. Skupaj s sestrama Amalijo in Antonijo se je preselil v Ljubljano k družini pravnika in profesorja dr. Jurija Dolinarja, ki je z družino stanoval na današnjem Mestnem trgu 26. Tu je živel do leta 1816, ko je z odličnim uspehom končal višjo gimnazijo.

Po starem pregovoru »človek obrača, Bog obrne« se je tudi Baragu nekega poletnega dne leta 1817 zgodil preobrat.

Kot dedič trebanjske graščine, ki zdaj intenzivno propada, se je pod vplivom prof. Dolinarja odločil za študij prava na Dunaju. Vse je kazalo, da za marljivega študenta ni nobenih ovir pred bleščečo juristično kariero. Toda po starem pregovoru »človek obrača, Bog obrne« se je tudi Baragu nekega poletnega dne leta 1817 zgodil preobrat. Dunajski pater Klemen Dvoržak je na mladega študenta naredil izjemen vtis, saj mu je odstrl dimenzije sveta, kjer ne vladajo hladni paragrafi, ampak toplina večne Ljubezni. Hrepenenje po njej je bilo vedno večje, zato se je Baraga po končanem študiju na Dunaju leta 1821 brez pomislekov vpisal v ljubljansko bogoslovje.

Tri leta kasneje je prevzel mesto kaplana v Šmartnem pri Kranju. Tu je zaslovel kot pridigar, zaradi osebne skromnosti in pomoči ubogim pa si je pridobil zaupanje veliko ljudi. Baragova predanost službi božjega pastirja pa ni bila preveč všeč njegovim sobratom, ki so ga začeli iz gole nevoščljivosti obrekovati in tožariti pri nadrejenih. Mlad kaplan se je znašel na zaslišanju in študij prava mu je tokrat še kako koristil, da se je lahko uspešno izvlekel iz neprijetne situacije. Konec maja 1828 je bil premeščen v Metliko, kjer je zasedel mesto tretjega kaplana. Tudi v Metliki se je goreče predal svojemu poslanstvu. Z ljudmi se je zelo dobro razumel, manj sreče pa je imel v župnišču, kjer so ga spremljali srepi pogledi njegovih nadrejenih, župnika in obeh kaplanov. Nevzdržne razmere so se stopnjevale in Baraga je spoznal, da je svet med Alpami in Kolpo zanj premajhen, meje ljubljanske škofije pa pretesne. V svoji kaplanski sobi v Metliki je 10. avgusta 1829 sedel za pisalno mizo in začel pisati prošnjo za odpustnico iz škofije. Ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf je njegovemu notranjemu klicu prisluhnil in mu brez pomislekov dovolil odhod v misijone. Toda šele čez več kot leto dni, 1. decembra 1830, se je v francoskem pristanišču Le Havru vkrcal na ladjo.

V Polnočno Ameriko

»Ladje so prirejene nalašč za potnike in pošto. So precej velike, s tremi jambori, jako čedne in snažne. Že takoj prvi dan smo imeli zelo ugoden veter,« so bili prvi bežni vtisi. Plovba čez ocean je trajala 30 dni, na silvestrovo 1830 ob 10. uri pa se je Baraga izkrcal v New Yorku, v velemestu Polnočne Amerike, kot so takrat po slovensko imenovali Severno Ameriko. Navdušenje je izrazil z besedami: »Mesto je krasno in ima ravne ceste, kot bi bile z ravnilom potegnjene. Nekatere so dolge čez uro hoda. Mnogo lepih in velikih mest sem že videl, pa še nobenega tako pravilno zidanega, čistega in prijetnega, kot je New York.«

Baragova prva postaja je bil misijon Krivo drevo na ozemlju domorodnega ljudstva Otava.

Baragova prva postaja je bil misijon Krivo drevo (franc. »Arbre Croche«) na ozemlju domorodnega ljudstva Otava (Odawa ali Ottawa). Ob Baragovem prihodu jih je bilo približno 4000. Takoj se je lotil misijonskega dela in že dan po prihodu začel pisati krstno knjigo. V uvodu je najprej zapisal svoje rojstne podatke in med drugim tudi omenil, da je bil rojen »v Iliriji, ki je pokrajina avstrijskega cesarstva«. Kakšne so bile razmere v misijonu, se slikovito odraža v tem njegovem pismu: »Naša cerkev, šola in moje stanovanje je vse leseno in z lubjem krito. Vse so postavili divjaki sami; lahko si torej mislite, kakšno je. Kadar dežuje, moram pogrniti plašč čez mizo, na kateri imam knjige in pisanje, da se mi vse ne zmoči. Nad posteljo odprem dežnik, sam se pa stisnem, kolikor se da, v kotiček svoje izbice, kjer najmanj kaplja. Ob vsem tem pa sem v svoji izbici mnogo bolj srečen, kakor so mnogi v svojih pozlačenih palačah. Cerkev je precej prostorna, do 400 ljudi bi lahko šlo vanjo; upam, da bo kmalu premajhna.«

Baraga je Indijance imenoval divjaki, ko pa jih je krstil, so zanj postali »krščeni divjaki«. Kljub vsemu je v pismih svoji sestri Amaliji izražal globoko hvaležnost Bogu, da živi med njimi, in tudi »divjaki« – s krstom ali brez – so se dobro počutili v njegovi družbi. Že ob prvih srečanjih s staroselci je Baraga spoznal, da se bo moral naučiti njihovega jezika. S pomočjo domačina, ki mu je prevajal otavski jezik v francoščino, se je neverjetno hitro naučil govoriti in pisati. Samo dve leti je potreboval in leta 1832 je iz tiskarne prinesel svoj prvi molitvenik v otavskem jeziku – Otawa Anamie Misinaigan.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (1/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.