Sonce zahaja nad puščavo Namib. Bleščeča modrina afriškega neba se počasi preliva v zlato rumeno, ognjeno rdečo, temo vijolično in končno v žametno črno. Ob odsotnosti svetlobnega onesnaženja, tako značilnega za naš del sveta, črnino neba razsvetljuje le obok brezštevilnih zvezdnih draguljev. Na kurišču, pripravljenem pod velikim balvanom, pečem palačinke, ki so najljubša hrana vnukinje Lie Nur. Ker te kraje z možem dobro poznava že s prejšnjih raziskovanj juga Afrike, veva, da je Namibija čudovita in varna dežela, ki kar kliče, da tja odpeljeva vnukinjo za njen peti rojstni dan.

 Naše namibijsko domovanje – spalnica na strehi, da nas ne bi presenetili obiski divjih živali. FOTO: Tom Turk in Zoltan Mehes

Dedek Le Nur je udobno zleknjen v zložljivem stolu in uživa ob kozarcu dobro ohlajenega odličnega vina, pridelanega v Južni Afriki. Izza pregrade, izdelane iz trstičja, slišim prijetno prasketanje ognja pod velikim zarjavelim sodom, v katerem se greje voda. Iz soda vodi cev, povezana s čisto pravo glavo tuša. Še čisto malo in vsi trije bomo pod vročo vodo iz »oslovskega tuša«, kot mu rečejo v teh krajih, sprali s sebe prah dolgega dne in zlezli v tople postelje v našem potovalnem domu na vrhu avtomobila. Taborjenje je zakon, najlepše pa je taboriti v puščavi. Šotori so nameščeni na strehah terenskih vozil, saj si tako varen pred morebitnimi nočnimi obiski divjih živali. Po napornem dnevu zakuriš taborni ogenj in si skuhaš najljubšo hrano. Ker so afriški dnevi kratki, saj se znoči in shladi že zelo kmalu, lahko tudi dolgo uživaš v toploti udobne šotorske postelje.

Ko začnejo zvezde proti jutru ugašati, se čudež večera obrne – temina neba se na obzorju spreminja v žametni škrlat, ki postopno prehaja v oranžno in zlato. Če imaš srečo, tako kot smo jo imeli mi, in si v Namibu ob pravem času, se tik pred prehodom v jutranjo modrino na nebu namesto zvezde danice – planeta Venere, bleščita dve izjemno svetli piki. Že prvo jutro potovanja, ko je Lia Nur odgrnila šotorsko krilo, ki je zagrinjalo okno našega potovalnega doma, me je začudena zbudila: »Poglej, zvezdi se poljubljata!« Počakati smo morali do prvega internetnega signala, da smo ugotovili, da smo priča redki optični iluziji vsemirja, ko sta obe bleščeči piki, v resnici planeta Venera in Jupiter, navidezno tako blizu skupaj, kot da bi se dotikali. V naslednjih jutrih potepanja po Namibu smo lahko opazovali, kako se planeta spet navidezno oddaljujeta drug od drugega. Venera je bila vsako jutro višje na nebu, Jupiter pa, kot bi tonil proti obzorju.

 Ko začenja dan ugašati, nastopi čas magije namibskih večerov. FOTO: Tom Turk in Zoltan Mehes

Morski tok, ki narekuje razmere

Dan se je začel s še več presenečenji. Tik nad našim taborom je raslo drevo – kamelji trn, na katerem je bila velikanska gmota, spletena iz trav, vejic in listov, iz katere so se širili ščebetajoči ptičji glasovi. Dedek, ki je strokovnjak za ptiče, je Lii Nur razložil, da je to gnezdo pravzaprav kolonija ptičev tkalcev. Je streha, ki lahko tehta več kot tono in prekriva posamezne gnezdilne kamrice. Medtem ko sem v jutranjem hladu, oblečena v toplo puhovko, pripravljala zajtrk, ji je pokazal, kako tkalci ves čas dograjujejo in popravljajo svoja domovanja. Pri tem sta opazila še nekaj zanimivega – plodove kameljega trna v obliki velikih rogljičkov. Lio Nur je zanimalo, ali jih lahko nabereta za k zajtrku. Ko je izvedela, da so užitna le semena, skrita v rogljičkih, pa še ta bi morali prej spražiti in zmleti v kavni nadomestek, se je sprijaznila s skodelico vročega čaja. Ko smo začeli jesti, so nas tkalci najprej nezaupljivo opazovali, nato pa so bili pri pobiranju drobtinic z mizice vse pogumnejši. Kmalu se jim je pri pobiranju ostankov pridružilo še nekaj kljunorožcev, na pogled precej smešnih ptičev.

 Plodovi kameljega trna imajo obliko rogljičkov. FOTO: Tom Turk in Zoltan Mehes

Namib, ki nas je sprejel za nekaj dni, je približno 200 kilometrov širok pas ozemlja, ki ga na zahodu omejujejo in hladijo vode južnega Atlantskega oceana. V smeri sever–jug se na 2000 kilometrih širi od Angole prek Namibije do Južne Afrike. V Namibu puščavske razmere prevladujejo že 80 milijonov let, vendar podnebje v tem času ni bilo vedno enako. Prav zaradi podnebnih razmer se puščava ves čas spreminja. Še vedno. Ena od največjih sprememb je bil nastanek Benguelskega morskega toka pred petimi milijoni let, ki je eden izmed najpomembnejših dejavnikov vzdrževanja današnjih razmer v Namibu. Tok teče od Antarktike do konice južne Afrike, kjer ga Atlantski ocean ob zahodni obali Afrike poriva do Angole. Ker teče tako blizu obale, je voda ob njej veliko hladnejša kot dlje na odprtem oceanu.

Hladni zrak Benguelskega toka prihaja v stik z vročim zrakom nad puščavo. Ko se površje puščave ponoči ohladi, se vlažen morski zrak zgosti in obala se vsako jutro prebudi v megli. Ta se leno plazi čez sipine in kamnita pobočja ter tako včasih prodre tudi več kot 50 kilometrov v notranjost. Po sončnem vzhodu se puščavska površina spet segreje in megla se postopoma posuši v megličasti pas, ki vztraja le še tik nad obalo. Obalna meglica pa ustvarja zelo poseben življenjski prostor, ki zagotavlja dovolj vlage za rast številnih vrst rastlin. Z njimi se v neskončnem krogu življenja hranijo puščavske živali.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (1/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.