Gorazd Kocijančič, Polonca Zupančič, Benjamin Bevc, Alen Širca, Nina Petek, Jan Dominik Bogataj

Pri založbi Kud Logos so izdali prevod besedil Zoper krivoverstva Ireneja Lyonskega, enega najpomembnejših krščanskih teologov iz 2. stoletja.

Pomembna vloga pri izoblikovanju svetopisemskega kanona

Irenej Lyonski je bil eden najpomembnejših krščanskih teologov 2. stoletja. Razprava Zoper krivoverstva (584 str.) je bila uperjena proti gnostikom. V prvi knjigi je najprej predstavil nekatere gnostične sisteme.

V naslednjih štirih knjigah pa sledi ostra zavrnitev njihovih naukov, pri čemer je Irenej podrobno prikazal njihovo domnevno neskladje s pristnim krščanskim izročilom.

Z vidika krščanske teologije je delo pomembno predvsem zaradi poudarjanja pomena izročila, vloge pri izoblikovanju svetopisemskega kanona, navdihujočega pojmovanja človeka in njegovega odnosa z Bogom, prvih razmišljanj o treh Božjih osebah ter pomenu evharistije.

Obsežen Irenejev spis so prevedli Gašper Kvartič, Benjamin Bevc in Jan Ciglenečki. Slednja sta tudi avtorja spremnega besedila.


Gorazd Kocijančič, Polonca Zupančič, Benjamin Bevc

Gregor iz Nazianza: Bogoslovni govori

Gregor iz Nazianza (ok. 329–390) je ob Baziliju Velikem in Gregorju iz Nise eden izmed trojice vélikih Kapadočanov. Bil je mojster prozne in pesniške besede.

Gregor je Bogoslovne govore uglasil na temeljni ton izkušnje, zaradi česar so privlačni še zdaj: o skrivnosti Trojice ne more resnično govoriti nekdo, ki se spozna samo na filozofsko-teološko pojmovnost.

Pravi govorec o Božji skrivnosti je ta, ki svojo izkušnjo izoblikuje ob svetopisemskem pričevanju o njej in ima hkrati še neko posebno zmožnost. Ta pa je po svojem bistvu pesniška, namreč zmožnost, da »v sebi zbere večjo podobo ali senčnat obris – ali kakor koli naj že to imenujemo – resnice«.

Bogoslovne govore je prevedel Vid Snoj, spremno besedo pa je napisal Jan Dominik Bogataj.


Nina Petek, Jan Dominik Bogataj

Knjiga štiriindvajsetih filozofov

Knjiga štiriindvajsetih filozofov je verjetno nastala v 12. stoletju. Skrivnostno besedilo je bilo zelo vplivno: navdihovalo je velikane duha od Danteja in Mojstra Eckharta prek Nikolaja Kuzanskega in Giordana Bruna vse do Jorgeja Luisa Borgesa. Na slovenskih tleh ga je že v drugi polovici 15. stoletja citiral kartuzijan Nikolaj Kempf (1414–1497).

Odgovori na vprašanja o Božjem bivanju vodijo k absolutni Skrivnosti: če umevamo, o čem nam govorijo, je ne moremo več pozabiti in odriniti vstran. To je skrito sporočilo Knjige štiriindvajsetih filozofov, njegovo oznanilo, ki spregovarja med vrsticami.

Drobno besedilo zato upravičeno velja za eno najbolj skrivnostnih in hermetičnih, a tudi najpomembnejših besedil vse zgodovine srednjeveške filozofije in celo zgodovine filozofije sploh. Prevod in spremna beseda je delo Gorazda Kocijančiča.

Ciceron: Pogovori v Tuskulu

Mark Tulij Ciceron (106–43 pr. Kr.), rimski govornik, politik in filozof je bil ena izmed najbolj znanih osebnosti antičnega sveta. Njegov obsežen opus (obsega namreč govore, govorniške spise, pisma, poezijo in filozofska dela) je nastajal kot odziv na sočasno dogajanje, ki ga je Ciceron tudi soustvarjal.

Pogovori v Tuskulu, filozofski razmisleki v petih knjigah iz leta 44 pr. Kr., so nastali v času Ciceronovega prisilnega umika iz politike, ko ga je zadela še smrt edine hčerke Tulije. Ta spis komentatorji označujejo za »eno izmed največjih Ciceronovih filozofskih del«, za enega njegovih »najelegantnejših spisov« oziroma za »sumo vse antične etike«.

Delo je prevedla Polonca Zupančič, ki je tudi avtorica obsežne spremne besede.

Maksim Izpovedovalec: Kaj je krščanstvo?

Sveti Maksim Izpovedovalec (pribl. 580–662) je bil eden najpomembnejših krščanskih filozofov in teologov vseh časov.

Spada med tiste predstavnike Izročila, ki so skrivnost krščanske vere živeli z neomajno zvestobo in gotovostjo ter so svojo veroizpoved podpisali z lastno krvjo. Njegova modrost, ki jo je izrazil v svojih številnih spisih, nam osvetljuje pot še danes – celo čedalje bolj.

Knjiga vsebuje izbor njegovih zvrstno raznolikih kratkih spisov – od dialoga in veroizpovedi prek kratkih izrekov (poglavij in alegoričnih razlag starozaveznih ter novozaveznih besedil vse do simbolične razlage bogoslužja.

V zvrstni raznolikosti pa se nam jasno kaže obris enovitega krščanskega nauka, ethosa, načina življenja in eshatološkega upanja.

Uvod je napisal in opravil prevod Gorazd Kocijančič.

Jacopone iz Todija: Brezmerje

Jacopone iz Todija, ki je živel v 13. stoletju, je po presoji literarne vede največji italijanski religiozni pesnik za Dantejem, ki se odlikuje tako z globoko osebno izpovednostjo kot izvirno občuteno mistiko.


Benjamin Bevc in Alen Širca

Njegovo ustvarjanje pa ni vplivalo le na italijansko liriko, temveč je zaznamovalo tudi poznejše evropsko religiozno pesništvo. Poleg prevodov v poglavitne evropske jezike so nastajale tudi številne uglasbitve njegovih pesmi, ki so jih ustvarili znameniti skladatelji.

Poglavitna pesemska oblika, ki jo je uporabljal Jacopone, je lavda (lauda); gre za religiozno hvalilno pesem v ljudskem jeziku, ki je bila sprva vezana na liturgijo, v 12. stoletju pa je dobila izrazit zunajliturgičen značaj.

Jacoponejeve izbrane lavde je v slovenščino prevedel Alen Širca, ki je napisal tudi spremno besedo.

Fotografije: Lucijan Bratuš