Irski dnevnik 'The Irish Times' je na naslovnici objavil zgodbo o irski katoličanki, ki prireja bojkot nedeljske maše. Jennifer Sleeman, osemdesetletnica iz mesta Clonakilty v pokrajini Cork, ki se je spreobrnila v katoliško vero, predlaga, naj 'verne Irke' eno nedeljo v septembru ostanejo doma in se ne udeležijo svete maše ter s tem 'dajo Vatikanu in irski Cerkvi vedeti, kako so naveličane, da z njimi ravnajo kot z drugorazrednimi državljani'.

Sleemanova poziva irske katoličanke, 'naj se v nedeljo, 26. septembra, pridružijo svojim sestram in tisti dan bojkotirajo sveto mašo, naj za spremembo ostanejo doma in molijo kar tam.' Kot pojasnjuje, irske katoličanke predstavljajo večino v Cerkvi na Irskem, vendar do sedaj niso bile opažene, ker so svoj protest izražale posamično. Po njenem mnenju imajo združene ogromno moč, ker bo njihova odsotnost v praznih cerkvenih klopeh takoj opažena.

Sleemanova ženskam še sporoča, da ne glede na to, po kakšni spremembi hrepenijo – naj bo to večje priznanje ženskam v Cerkvi, posvečevanje žensk za duhovniški poklic, odprava celibata (kar je po mnenju Sleemanove le še en način, da ženske niso vključene v cerkveno življenje) – naj se pridružijo svojim sestram in s svojo odsotnostjo sporočijo cerkveni hierarhiji, da so dnevi izključno moške prevlade v Cerkvi nepreklicno minili.

V pogovoru za časnik je Sleemanova pojasnila, da je datum 26. september izbrala zato, ker tri dni pred tem, 23. septembra, praznuje svoj enainosemdeseti rojstni dan. Kot je dejala, ob pogledu na svoje otroke in vnuke ne vidi prihodnosti za katoliško Cerkev na Irskem. Nekateri izmed vnukov so sicer deležni posameznih zakramentov, vendar po tem, ko jih prejmejo, redko ali pa sploh nikoli več ne zaidejo v cerkev. Nekateri izmed njenih otrok dejavno iščejo poglobljeno duhovno življenje, pa ga v katoliški Cerkvi žal ne najdejo. Izjema je le njen najstarejši sin, ki je redovnik v glenstalski opatiji, v enem izmed redkih krajev, ki Sleemanovi pomagajo ohranjati njeno vero. Njen sin, p. Simon, jo po njenih besedah v pobudi za bojkot podpira.

V preteklih tednih se je Sleemanova udeležila nedeljskih bogoslužij v irski anglikanski Cerkvi v Clonakiltyju, v Knocknaheneyu, ter v svoji župnijski cerkvi v Clonakiltyju. Kot pravi sama, se je v prvih dveh počutila izredno lepo sprejeto, v ‘svoji’ cerkvi pa se je spraševala, kaj tam sploh počne. Za tem se je udeležila še bogoslužja ob stopetdesetletnici metodistične Cerkve v Clonakiltyju in tudi tam začutila veselje in dobrodošlico.

Nekdanja prezbiterijanka, ki se je v katoliško vero spreobrnila pred štiriinpetdesetimi leti, še pojasnjuje, da ni katoličanka ‘od zibeli’. Za katoliško vero se je odločila kot odrasla ženska, po tem, ko je srečala čudovitega duhovnika. Zdaj pa se sprašuje, ali je takrat naredila pravo stvar. Občutek ima, pravi, da je od takrat še odrasla in zorela, Cerkvi pa to ni uspelo.

Ob škandalih glede spolnih zlorab, ki so pretresli katoliško Cerkev na Irskem, je Sleemanova povsem zgrožena. Ugotovila je, da pripada organizaciji, ki se je ‘znašla v časovni luknji; vodijo jo stari celibaterji, ki so popolnoma odtrgani od stvarnega sveta, osamljeni duhovniki pa se borijo z bremenom celibata’. Kot pravi, imajo v Cerkvi dosti večjo težo pravila in predpisi kot pa izvirno sporočilo o skupnosti in ljubezni.