Prvo berilo: Abraham vztrajno prosi za grešno Sodomo, 1 Mz 18,20-32; Ps 138;
drugo berilo: Kristus nam je dal novo življenje, Kol 2,12-14 

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,1-13) 

Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!« In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,' in mu bo oni znotraj odgovoril: 'Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.' Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«                                    

Video razlaga za otroke

Da bi bili pred Bogom

Piše: p. Primož Jakop

Z evangelistom Lukom iz nedelje v nedeljo napredujemo v spoznavanju usmiljenja, ki ga ima Bog z nami in ki predstavlja temelj sporočila, ki ga prinaša Jezus. V današnjem odlomku smo skupaj z učenci na nekem nedoločenem kraju in v nedoločenem času z Jezusom, ki moli.

Jezus, ki se v molitvi pogovarja z Očetom, je najboljši zgled, kako lahko tudi mi uresničimo svoje najgloblje bistvo, svojo najpristnejšo resničnost. Ko namreč v molitvi stopimo v pogovor z Očetom, se vračamo v tisto držo, za katero sta bila ustvarjena naša prastarša Adam in Eva – namreč da bi bila pred Bogom, da bi v gledanju njega ves čas prepo-
znavala sebe kot neskončno ljubljena in da bi razumela, da sta kot ustvarjena po Božji podobi tudi onadva poklicana k temu, da ljubezen delita, dajeta in prejemata.

Ko Jezus odgovarja na prošnjo učencev, da bi tudi njih naučil moliti, je prva beseda molitve »Oče«. Poznavalci Svetega pisma ugotavljajo, da je ta izraz za Boga v 45 knjigah Stare zaveze uporabljen le petnajstkrat, medtem ko se v 27 knjigah Nove zaveze pojavi okoli 180-krat. Da torej kdo lahko Bogu reče »Oče«, je velik Jezusov dar. Zaradi njega namreč vemo, da je naša najbolj temeljna resnica to, da smo po njem, ki je Sin, tudi mi Božji otroci, na katere je izlil svojega Duha.

Da torej kdo lahko Bogu reče »Oče«, je velik Jezusov dar.

Ko in kadar živimo iz tega vira, lahko zaznavamo tudi vse ostalo v pravi luči in v pravem razmerju. Samo tako lahko spoznamo, da nas Bog ne ljubi zaradi naših zaslug, zaradi naše pravičnosti, zaradi naše svetosti, zaradi naše moralne neoporečnosti ali zaradi česarkoli drugega, kar je sad našega prizadevanja, temveč ravno nasprotno: zato, ker smo v grehu, izgubljenosti in padcih še posebej potrebni njegovega usmiljenja, sočutja in ljubezni.

Samo tako lahko spoznavamo, da je On izvor in cilj našega življenja: na tem svetu nismo po naključju, temveč ker nas je z ljubeznijo ustvaril in poklical v življenje, da bi se lahko vse življenje k njemu vračali in ob koncu spet dokončno vrnili v njegovo naročje. Zato nas vabi, da ne ostajamo ujeti v lastno sebičnost, temveč da z zavedanjem, da smo neskončno ljubljeni, stopimo iz sebe do drugih ljudi, ki so ravno tako kot mi ustvarjeni iz ljubezni in za ljubezen, da bi tudi oni lahko prepoznali o sebi resnico, da so otroci Kralja nebes in zemlje, Kralja vsega stvarstva.

Samo tako lahko uvidimo, da je tudi vse stvarstvo ustvarjeno za nas iz te iste ljubezni, da »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

Da bi se vedno zavedali Božjega očetovstva in bi bilo po našem življenju njegovo ime vedno posvečeno!