Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

ISIS, genocid in naš čas

Za vas piše:
M. Š.
Objava: 23. 02. 2016 / 11:48
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:28
Ustavi predvajanje Nalaganje
ISIS, genocid in naš čas

ISIS, genocid in naš čas

George Weigel o vzporednicah med nacisti in islamskimi skrajneži.
George Weigel je katoliški teolog in eden izmed vodilnih ameriških komentatorjev o vprašanjih vere in javnega življenja. Svoja razmišljanja redno predstavlja na blogu First Things, v tokratnem zapisu pa vleče vzporednice med grozodejstvi islamskih skrajnežev in Hitlerjevih privržencev v času druge svetovne vojne.



Nad filmom Varuhi zapuščine sem bil precej razočaran, kljub temu pa mi eden izmed najsrhljivejših prizorov iz filma kar ne gre iz glave, saj me nenehno spominja na grozote, ki se trenutno dogajajo na Bližnjem Vzhodu.

V filmu esesovski poveljnik Wegner nadzira uničenje umetnin, ki so jih naropali nacisti: zakladov, namenjenih za »Führerjev muzej« v avstrijskem Linzu, o katerem je sanjal Hitler. Ko pa zavezniki leta 1945 obkolijo Nemčijo, se Hitler odloči, da če on in njegovi zvesti podaniki ne morejo obdržati vseh mojstrovin, jih ne bodo imeli niti njihovi pravi lastniki niti prihodnji rodovi. In tako se Wegner s svojo esesovsko četico, oboroženo z metalci ognja, spravi na požig slike za sliko, vključno z Rafaelovim Portretom mladeniča. Kot izvemo kasneje, je bil poveljnik Wegner, preden se je prelevil v uničevalca umetnin, višji nadzornik v koncentracijskem taborišču.

Nacistično uničevanje nakradenih umetnin je bilo dejanje neupravičljivega nasilja proti evropski kulturni dediščini, služilo pa je v podporo izprijeni ideologiji – kot dodatek, na področju kulture, dosti bolj izprijenemu nacističnemu pobijanju Judov, Slovanov, Romov, duševno bolnih in vseh tistih, ki so sodili v kategorijo »lebensunwertes Leben«: »življenje, nevredno življenja«. Podobno neupravičljivo uničevanje starodavnih kulturnih središč in predmetov se danes dogaja tam, kjer v Iraku in Siriji vihra črna zastava »Islamske države«. Prav tako se dogaja tudi drugi genocid, tokrat nad kristjani.

Džihadisti »Islamske države« rutinsko uničujejo križe in ropajo zvonove iz krščanskih cerkva na območjih, ki jih nadzorujejo, meljejo v prah krščanske podobe in kipe, skrunijo krščanske grobove in počnejo vse mogoče, da bi uničili umetnine krščanske civilizacije, ki sega v obdobje apostolov. Toda, podobno kot pri nacistih, nad ljudmi izvajajo še hujše grozote. Na območjih pod nadzorom »Islamske države« kristjane, ki se niso pripravljeni spreobrniti v islam, pobijajo z obglavljanjem ali s križanjem. Posilstvo, ki ga ponoreli divjaki razumejo kot verski »bonus«, pred in po nasilnem dejanju nad krščanskimi žrtvami pa »molijo« k svojemu Stvarniku, je rutinsko sredstvo nadzora v teh enklavah islamskega skrajništva, od koder kristjane prodajajo v suženjstvo, tudi spolno.

Zadnji kulturni izgred islamskih skrajnežev, ki je dvignil veliko prahu, je bilo uničenje veličastnega kamnitega samostana sv. Elije v Mosulu. Kot je zapisala neutrudna borka za človekove pravice Nina Shea, so samostan, tisočletje in pol središče krščanskega češčenja, »spremenili v kup kamenja« z »odločnimi zamahi macol, ritjem buldožerjev in uporabo razstreliva«. Sheajeva še ugotavlja, kako je namerno uničenje svetega kraja tudi metafora za »genocid nad iraškimi kristjani in njihovo civilizacijo«.

Mučeništvo je vsakdanji prizor povsod tam, kjer na nebu nad Mezopotamijo vihra črna zastava »Islamske države«. Kristjani, ki so se lahko z zasedenega območja umaknili, so to tudi storili. In vendar se ne morejo zateči v begunska taborišča pod upravo Združenih narodov, kjer so prav tako pogosto tarče nasilja islamistov. Ameriško zunanje ministrstvo iraške kristjane, ki pred teroristi »Islamske države« bežijo v avtonomno Kurdsko republiko, označuje kot »notranje razseljene osebe«, ki nimajo pravice do naselitve na drugih območjih. In tako so iraški kristjani obtičali v razpadajočih taboriščih, brez svoje domovine in brez zakonov, in se pogrezajo v vse globlji obup: v Kurdski republiki namreč nimajo zakonite pravice za delo, za vožnjo avtomobila ali za odprtje bančnega računa. Kar dobesedno pomeni, da nimajo prihodnosti.

Voditelji iraških kristjanov moledujejo zahodne države, naj sprejmejo njihove ljudi skupaj z duhovniki, da bi si ti kristjani lahko znova zgradili življenje in ohranili svojo kulturo. Odziv zahoda je bil doslej strahopeten in krut: nadškof Bashar Warda iz Erbila je zaskrbljenim ameriškim katoličanom zaupal, da so številni njegovi ljudje, ki so zaprosili za ameriške vizume, močno razočarani nad sistemom, saj po njihovem krivično nagrajuje muslimane, njihove tlačitelje, ali pa ne obsoja preganjanja kristjanov.

Kar nas vrača v obdobje Varuhov zapuščine. Franklin Roosevelt in Winston Churchill sta takrat oba zavrnila prednostno zaščito judovskih beguncev pred nacizmom, ker sta se bala, da bosta s tem užalila protisemitske dejavnike v politični koaliciji, ki sta jo vodila. Danes se zahodni politiki očitno bojijo, da bo njihova obsodba genocida nad kristjani ali pomoč krščanskim beguncem razumljena kot znamenje nespoštovanja do islama.

In to je sramota. Senca, ki jo odločitve v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja danes mečejo na zgodovinski sloves Roosevelta in Churchilla, bi morala veljati kot opozorilo vsem zahodnim političnim voditeljem današnjega časa.

Vir: www.firstthings.com
Foto: splet

Kupi v trgovini

Oče, zgodi se tvoja volja
Molitveniki
1,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh