Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Iskati znamenja življenja

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 17. 04. 2022 / 00:30
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 16.04.2022 / 23:14
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Iskati znamenja življenja

Iskati znamenja življenja
A »še v temi«, prav tam se dogaja velika noč. FOTO: Pexels
Razlaga nedeljskega evangelija.

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. (Jn 20,1–9)

Jutro v temi

Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, ki ga predstavlja ta žena, proti grobu gremo, vsi po vrsti, tja smo namenjeni. 

Z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« velikega petka, v Getsemaniju, na dvorišču velikega duhovnika, na Golgoti, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt.

A »še v temi«, prav tam se dogaja velika noč, za veliko noč gre in ne za veliki dan, noč pa je še bolj kot obdobje dneva stanje človekovega duha, potrtost, razočaranje, morda tudi malodušje ob ugasnjenih idealih. 

Tisti veliki petek je moral biti res velik poraz, kakršnih je v življenju človeka žal premnogo, zmaga zla in smrti, ki nas tako velikokrat oplazi in nas prevzame, tako veliko je v nas smrti.

Za veliko noč gre in ne za veliki dan.

In mislim si, da je bilo ravno zato nekaj težkega v tistem jutru, »še v temi«, torej v noči, videti, »da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1), v temi se težko vidi. 

Ker je težko opaziti, da je nekaj drugače, kot smo pričakovali, kot smo si v svoji človeški logiki predstavljali, da bo, ker je težko verjeti, da je na kraju smrti nekaj živega, da je v moji noči nekaj jutranjega – svežina groba, ki bi moral trohneti, sproščenost povojev, ki bi morali zategovati, nežno, s pozornostjo in ljubeznijo zložen prtič, odstranjen z glave kriminalca.

V drugo smer

Ljudje takih presenečenj ne maramo preveč, raje jih prezremo, menda zato, ker v nas izzovejo nek nemir po spremembi, spremembe pa so nekaj napornega, velika noč je res nekaj težkega. Ker se zaradi takih presenečenj človek kar samodejno obrne in gre v drugo smer, v skupnost, v življenje: »Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu« (Jn 20,2). 

In je zato to naša dolžnost, narediti to težko stvar »še v temi« – živeti veliko noč, noč osvoboditve. Dolžnost učenca je vedno znova iskati znamenja življenja v grobu, na kraju smrti, dopustiti, da so tam, znamenja ljubezni sredi zla, vsak dan izbrati napor, ki poraja življenje: videti obžalovanje in videti odpuščanje, namesto mrtvega videti živega človeka, videti namesto mrtvega živega Boga, ki zmaguje nad mojim zlom in mojim obupom.

Tam, v tistem praznem Gospodovem grobu, je edini kraj, kjer spet lahko postanemo živi. Ko si dopustimo videti in verovati (Jn 20,8), da je Bog večji od našega greha in zla, močnejši od naših smrti, tudi če ne razumemo, zakaj. 

Ker lahko živimo le, ko vemo, da je tudi v grobu našega greha nekaj živega, da Gospod preprosto »mora vstati od mrtvih« (Jn 20,9). Naj vas premaga Božja ljubezen!


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (15/2022). 

Nalaganje
Nazaj na vrh