Če so se hoteli naši davni predniki ogreti ali si kaj skuhati, so morali prižgati ogenj. To pa ni bilo preprosto. Nekateri so tolkli po kresilnem kamnu, drugi so hitro vrteli leseno paličico, tretji so z lečo lovili sončne žarke in jih usmerjali na lahko vnetljivo snov. V 19. stoletju pa se je prižiganje ognja korenito spremenilo.

Strupene in nevarne

Francoski kemik Jean Chancel je leta 1805 odkril, da se lesena paličica, na kateri so kalijev klorat, sladkor in gumi, vžge, če jo potopimo v žveplovo kislino. Take vžigalice so bile drage, njihova uporaba pa je bila razmeroma nevarna, zato jih niso nikoli množično izdelovali. 

Angleški kemik in lekarnar John Walker je izdelal vžigalice, ki so se prižgale s trenjem.

Velik korak naprej je naredil angleški kemik in lekarnar John Walker. Izdelal je vžigalice, ki so se prižgale s trenjem. Nekaj let pozneje so v njihove glavice dodali fosfor, da so hitreje in lažje zagorele. Toda fosfor je bil tako vnetljiv, da so se prižigale tudi ob medsebojnem trenju. Zaradi samovžiga so nastali številni požari, ki so najpogosteje izbruhnili med prevozom. Fosfor je bil poleg tega tudi zelo strupen, zato so imeli delavci v obratih za izdelavo vžigalic hude zdravstvene težave. Veliko ljudi je umrlo tudi zato, ker so grizljali glavice vžigalic.

Novo poglavje

Švedski kemik Jöns Jakob Berzelius, ki je odkril kemijske elemente cerij, selen in torij, je ugotovil, da je nevarni beli fosfor možno zamenjati z manj škodljivim in manj vnetljivim rdečim fosforjem, vendar ni znal izdelati vžigalice, ki bi bila primerna za vsakdanjo rabo. To se je posrečilo njegovemu učencu Gustavu Eriku Paschu, ki je leta 1844 rdeči fosfor odstranil iz vžigaličnih glavic in ga začeli nanašati na škatlice. Na ta način so nastale tako imenovane varnostne vžigalice, ki se prižgejo samo takrat, ko jih namenoma podrsamo. 

Postopek njihove izdelave je izpopolnil tovarnar Johan Edvard Lundström, ki je sredi 19. stoletja odprl tovarno v mestu Jönköping na jugu Švedske. V njej je bil postavljen prvi avtomatski stroj za izdelavo vžigalic. Tovarna v Jönköpingu je bila največja v Skandinaviji. V času največjega razcveta je bil v njej zaposlen v povprečju vsak tretji prebivalec tega mesta. Danes je v njenih prostorih muzej vžigalic. Nam pa po spomine ni treba na drugo stran Evrope, saj se nam ponujajo pri naših sosedih.

Dva žalostna konca

Leta 1856 so v Osijeku, največjem naselju v Slavoniji, odprli tovarno vžigalic Drava. Sprva so jih izdelovalo ročno, leta 1876 pa so kupili parni stroj. Po podatkih Hrvaške tehnične enciklopedije je bilo leta 1904 v tovarni zaposlenih okrog 340 delavcev, ki so na leto izdelali 12.000 zabojev vžigalic (v vsakem je bilo 5.000 vžigaličnih škatlic). Izvažali so jih tudi v Turčijo, Egipt in na Bližnji vzhod. 

Leta 1856 so v Osijeku, največjem naselju v Slavoniji, odprli tovarno vžigalic Drava.

Po drugi svetovni vojni so tovarno nacionalizirali in pospešili proizvodnjo. Leta 1947 so izdelali več kot 71.000 zabojev vžigalic. Tovarna je največji razcvet doživela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1986 je imela približno tisoč zaposlenih, ki so v enem letu izdelali skoraj milijardo vžigaličnih škatlic. Po razpadu Jugoslavije se je zaradi izgube tržišča in vojne znašla v težavah. Leta 2004 je dokončno zaprla vrata.

Manj znajo je, da smo imeli tovarno vžigalic tudi v Sloveniji. Delovala je v Rušah, zaprli pa so jo leta 1931. Ob tej priložnosti je Mariborski večernik Jutra dne 17. marca 1931 zapisal: »Konec tovarne vžigalic v Rušah. Kakor izvemo, so sedanji lastniki tovarne vžigalic v Rušah sklenili popolno ustavitev obrata v tej tovarni in bo obrat ustavljen že z jutrišnjim dnem. Stroje bodo demontirali in jih odpremili v glavno tvornico. Delavcem, ki bi začasno ne našli drugje zaposlenja, bodo še za nekaj tednov plačevali mezde. Vzrok ustavitve je na eni strani silen padec konzuma v naši državi ter nemožnost za izvoz na drugi strani.«

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (12/2025).