Zapri
Iskanje

Istospolni pari: ali Cerkev nikomur ne bi smela odreči blagoslova?

Mojca Masterl Štefanič
Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 25. 11. 2022 / 00:30
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 24.11.2022 / 14:22
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Istospolni pari: ali Cerkev nikomur ne bi smela odreči blagoslova?

Istospolni pari: ali Cerkev nikomur ne bi smela odreči blagoslova?
V Cerkvi poleg oseb blagoslavljamo tudi živali, predmete in prostore. FOTO: M. M. Š.
Flamski škofje iz nizozemsko govorečega dela Belgije so se v lanskem septembru znašli na naslovnicah številnih medijev, ko so objavili besedilo molitvenega bogoslužja, ki je vključevalo tudi poseben blagoslov za istospolne pare.

Pojavile so se pripombe, da s tem nasprotujejo vatikanskemu Dikasteriju za nauk vere, ki je pred nekaj meseci objavil sporočilo, v katerem je zapisal, da Cerkev ni pristojna za podeljevanje takšnega blagoslova.

O tem perečem vprašanju je za spletni portal La Croix International spregovoril predsednik Inštituta Janeza Pavla II. ob obisku ad limina belgijskih škofov v Vatikanu prihodnji teden, saj gre pričakovati, da bodo ob tej priložnosti med drugim obravnavali omenjeno tematiko. Za pojasnilo smo prosili tudi predsednika Slovenske škofovske konference, novomeškega škofa dr. Andreja Sajeta.

Dr. Andrej Saje: ni sporen blagoslov posameznih oseb, pač pa razumevanje, ki iz tega izhaja

Predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje pojasnjuje, da je Katoliška cerkev ena, obstaja v posameznih delnih Cerkvah in ima enoten nauk, npr. glede zakramenta krščanskega zakona. V Cerkvi poleg oseb blagoslavljamo tudi živali, predmete, prostore, pri sveti maši pa prejmejo blagoslov vsi, ne glede na to, kdo je prisoten.

Če bi duhovnik blagoslovil istospolni par, bi se to zelo verjetno razumelo kot poroka ali pa vsaj kot priznanje, da je to »normalen« in sprejemljiv zakon.

Glede istospolnih parov je težava ne v samem blagoslovu posameznih oseb, ki ni sporen, pač pa razumevanje, ki iz tega izhaja, v smislu, da bi Cerkev na ta način lahko vsaj posredno priznala istospolne skupnosti kot enakovredne poroki moškega in ženske, ki je naravna zveza in tvori zakonsko skupnost. Težava je torej v podrobnostih.

Če bi duhovnik blagoslovil istospolni par, bi se to zelo verjetno razumelo kot poroka ali pa vsaj kot priznanje, da je to »normalen« in sprejemljiv zakon. Takšno razumevanje je zelo nevarno, ker odpira Pandorino skrinjico še za druge oblike skupnosti, ki bi tudi morda želele blagoslov. Poleg tega poruši naravni red in vnaša novo antropologijo glede zakonske zveze in pogled na človeka, ki nima več trdnih temeljev in je lahko predmet množičnih zlorab. Na to opozarjajo tudi civilni pravni strokovnjaki, ustavni sodniki, npr. v ločenih mnenjih.

Cerkev sprejema istospolne osebe s spoštovanjem, kot zakonsko zvezo pa priznava skupnost moža in žene, ki lahko rodita otroke.

Cerkev sprejema istospolne osebe s spoštovanjem, kot zakonsko zvezo pa priznava skupnost moža in žene, ki lahko rodita otroke. Varovanje te skupnosti in njenih temeljev je za prihodnost človeštva bistvena. Takšna zveza ima temelje v človekovi naravi in je velika vrednota tudi za druge kulture in vere, ne samo za krščanstvo. Krščanstvo je vrednoto zakona sprejelo pravzaprav od drugih kultur, semitskih, rimske, germanske itd., in mu dodalo značaj zakramenta.

Blagoslov ni namenjen potrditvi določenega načina življenja

Kot zatrjuje msgr. Philippe Bordeyne, predsednik Papeškega inštituta Janeza Pavla II. za študije o družini in zakonu s sedežem v Rimu, blagoslov ni namenjen potrditvi določenega načina življenja, pač pa gre prej za način, kako pokazati dobro, ki ga Bog želi za človeštvo. 62-letni francoski teolog je bil v letih med 2011 in 2021 rektor uglednega Katoliškega inštituta v Parizu.

Blagoslov je molitev, ki je namenjena Bogu, njena vloga pa ni potrjevanje prakse.

Na vprašanje, ali podelitev blagoslova nujno potrjuje tudi prakso, msgr. Bordeyne odgovarja, kako se mu ne zdi prav, da v blagoslov vnašamo pojem vrednotenja ali potrjevanja. Blagoslov je molitev, ki je namenjena Bogu, da bi ga hvalili, prosili za pomoč in zaščito. Nanaša se na ljudi in morda tudi na predmete v njihovem odnosu do ljudi, njena vloga pa ni potrjevanje prakse.

Blagosloviti pa pomeni pokazati dobro, ki ga Bog »izreka« o ljudeh in ki ga Bog želi zanje, meni msgr. Bordeyne. V vsakdanjem jeziku reči, da je nekaj prav ali narobe, pomeni soditi. V Svetem pismu pa je dobro pred tem, kar je prav, spominja cerkveni dostojanstvenik.

»Človek prosi Boga za tisto, česar ni mogel dobiti od Cerkve«

Dikasterij za nauk vere je sicer lansko leto razglasil za »nedovoljeno vsako obliko blagoslova, ki teži k priznanju istospolnih zvez«. Po besedah msgr. Bordeyna prošnja za blagoslov lahko vsebuje prošnjo za priznanje, naslovljeno na skupnost ali ustanovo: človek prosi Boga za tisto, česar ni mogel dobiti od Cerkve. Podobno kot v evangeliju, ko slepca Bartimaja učenci okarajo in mu rečejo, naj bo tiho, potem ko prosi Jezusa: »Davidov sin, usmili se me!« Jezusov odnos učence prisili, da se spreobrnejo. V prošnji za blagoslov se pogosto skriva ista želja po vključitvi, tako predsednik Papeškega inštituta Janeza Pavla II.

Nihče ne more biti prikrajšan za Božji blagoslov.

Ali je torej zahteva za blagoslov poleg zahteve po potrditvi prakse upravičena? Msgr. Bordeyne odgovarja, da nihče ne more biti prikrajšan za Božji blagoslov, saj nas kot vsaka prava molitev tudi blagoslov vabi, da se zavemo svoje krhkosti, in to je ravno nasprotno procesu samopotrjevanja.

To je razvidno iz prilike o cestninarju in farizeju, ko prvi v procesu samoopravičevanja zatrjuje, da je boljši od drugih, cestninar pa prosi, naj se ga Bog usmili kot grešnika. Blagoslov, ki spremlja zakrament, prav tako prilagodi naš pogled nanj, pojasnjuje Bordeyne. Vztraja pri dejstvu, da kljub moči, ki jo daje zakrament, ostajata revščina in krhkost vsakega posameznika, da bi živel to, kar izhaja iz zakramenta, in od tod potreba po ustrezni spremljavi, ki blagoslovu daje smisel.

»Zakrament svetega zakona združuje moškega in žensko«

Na vprašanje, kako gleda na izrecno prošnjo za blagoslov istospolnih parov, predsednik Papeškega inštituta Janeza Pavla II. odgovarja, da zakrament svetega zakona združuje moškega in žensko. Blagoslov istospolnega para, prav kot para, bi bil preveč podoben blagoslovu, ki sledi izmenjavi privolitve v zakramentu, toda po drugi strani, tako msgr. Bordeyne, so ljudje še vedno lahko blagoslovljeni.

Blagoslov namreč nikoli ni namenjen potrjevanju življenjskega sloga. Dejstvo, da istospolno usmerjeni prosijo Cerkev, naj jih blagoslovi, nas po njegovih besedah vabi, naj jim prisluhnemo, naj vstopimo v kompleksnost njihove zgodbe in njihovega položaja.

Vsi ljudje, ki se ne morejo poročiti, niso sposobni živeti sami, zato so upravičeni do podpore Cerkve na svoji poti vere in spreobrnjenja.

Kot spominja cerkveni dostojanstvenik, je Jezus jedel z grešniki, se pogovarjal s Samarijanko, se pustil dotakniti kriku slepca, in njegova svoboda je v teh ljudeh znova prebudila željo po Bogu. Na kompleksno vprašanje istospolnih zvez moramo gledati stvarno, vabi Bordeyne: vsi ljudje, ki se ne morejo poročiti, niso sposobni živeti sami, zato so po njegovem mnenju upravičeni do podpore Cerkve na svoji poti vere in spreobrnjenja. Na zaupen in podporen način na osebni ravni je blagoslov oprijemljivo znamenje Božje bližine prek razpoložljivosti služabnika Cerkve, bodisi laika, diakona, duhovnika ali škofa.

Katoliški kardinal in anglikanski primas o nedopustnosti blagoslova istospolnih parov

Na odločitev belgijskih škofov, ki so v krajevni Cerkvi uvedli obred blagoslovitve istospolnih parov, se je v letošnjem septembru odzval tudi kardinal Francis Arinze, nekdanji vodja vatikanskega urada za bogoslužje. Kot je zapisal, so belgijski škofje izbrali napačen in pastoralno pomanjkljiv pristop, saj »človeška bitja nimajo moči, da bi spremenila red, ki ga je vzpostavil Bog, naš Stvarnik«.

Osebe z istospolnimi nagnjenji moramo spoštovati in jih ne smemo neupravičeno diskriminirati, vendarle pa so tako kot vsak kristjan in dejansko vsak človek poklicane k čistosti.

Po besedah kardinala Arinzeja pristop belgijskih škofov ni pastoralen in ne upošteva katoliškega nauka, saj »Sveto pismo istospolna dejanja predstavlja kot dejanja hude izprijenosti«. Osebe z istospolnimi nagnjenji moramo spoštovati in jih ne smemo neupravičeno diskriminirati, meni afriški kardinal, vendarle pa so tako kot vsak kristjan in dejansko vsak človek poklicane k čistosti.

Kardinal se v svojem pismu sklicuje tudi na izjavo Kongregacije za nauk vere, ki je vprašanje istospolnih parov obravnavala 15. marca 2021 in potrdila, da Cerkev nima pristojnosti za blagoslovitev istospolnih zvez, objavo vatikanske izjave pa je odobril tudi papež Frančišek. V izjavi je jasno zapisano, da je blagoslov mogoče podeliti »posameznim osebam z istospolnimi nagnjenji, ki kažejo voljo, da živijo v zvestobi razodetim Božjim načrtom, kot jih predlaga cerkveni nauk«.

Deljena mnenja glede istospolnih parov tudi v Anglikanski cerkvi

Deljena mnenja glede sprejemanja istospolne usmerjenosti so se izkazala za nepremostljiva tudi na svetovni ravni: anglikanski primas in canterburyjski nadškof Justin Welby, častni voditelj celotne Anglikanske cerkve, je konec letošnjega julija na konferenci v Lambethu kot cerkveno politiko potrdil izjavo iz leta 1998, ki zavrača »istospolno prakso kot neskladno s Svetim pismom«.

Razhajanja glede sprejemanja istospolne usmerjenosti so sprožila številne dvome o enotnosti Anglikanske cerkve.

Razhajanja glede sprejemanja istospolne usmerjenosti so sprožila dvome o tem, ali lahko Anglikanska cerkev sploh ostane enotna, kajti v številnih državah so se določene veje anglikancev odcepile v želji po ohranitvi tradicionalnega nauka. Anglikansko cerkev, ki ima po vsem svetu 85 milijonov članov, te napetosti pestijo že desetletja, velika neskladja vladajo predvsem med Afriko in Ameriko.

Nadškof Welby si prizadeva to vrzel premostiti. Na konferenci v Lambethu je dejal, da cerkve z liberalnimi pogledi na istospolno usmerjenost ne bodo kaznovane, skušal pa je pomiriti tudi konservativne škofe, ki predstavljajo večino anglikancev po vsem svetu, in je potrdil izjavo iz leta 1998, ki istospolno usmerjenost označuje kot neskladno s Svetim pismom.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Ob praznikih smo za vas pripravili e-darilo: 

pričevanje Glorie Polo: Zadela me je strela

Kliknite tukaj

Close