Rojena iz bolečine v bolečino, a močna, dobrosrčna in navajena trdega dela se mlada Anka v cvetu mladosti znajde ob vdovcu, ki mu je žena zapustila petero otrok. Z ljubeznijo jih vzgaja, vmes povije tudi svoje, sooča se z izgubami in udarci, ki ji jih življenje ne prihrani, vselej pa zaupa v Božjo voljo – da je življenje táko, kot ji ga je namenil Bog, vredno ljubezni, spoštovanja in zaupanja.

Pot, ki jo je v tistih časih prehodila prenekatera kmečka ženska

V cvetu pomladi na svet prijoka deklica, ki jo življenje že ob rojstvu prikrajša za starše. Krstijo jo za Ańko, v spomin na njeno prerano umrlo mater Ano. V najzgodnejših letih le redko izkusi ljubezen, po kateri tako hrepeni, čeprav se z marljivim delom in pomočjo na domačiji vselej trudi, da bi si pridobila naklonjenost domačih. Njeno veselje so stričevi otroci, za katere rada skrbi, kmalu pa ji življenje na pot prinese petero otrok vdovca, s katerim jo omožijo. Življenje ob možu ni vselej lahko – stopi na pot, ki jo je v tistih časih prehodila prenekatera kmečka ženska.

A življenje ji v odtenkih vendarle prinaša lépo: belokranjska polja, ki prav posebno dišijo, veselje ob rojstvu svojih otrok, radosti, ki jih prinaša čas njihovega odraščanja, a tudi bolečino ob mnogih izgubah. Ańko rešujeta volja do življenja in zaupanje Vanj, ki vselej ve, koliko še lahko prenese materino srce. V kolesju časa bledi bolečina in se tke nova sreča. Ańka pa razume: žensko življenje je le kamen v melišču, je pa zato materino srce nenadomestljivo in v ljubezni do svojih otrok neuničljivo ... vse do samega konca.

Ko je minilo že toliko let in ko se ozira nazaj

Iz knjige (str. 201): Zdaj, ko je minilo že toliko let in ko se ozira nazaj, ugotavlja, da je čas res dobrohoten. Vse tisto »od nekdaj« se ji ne zdi več tako strašno, posebno zato, ker se dobro zaveda, da se njena pot počasi nagiblje k zatonu in ni več pomembno, kako in koliko je prej trpela, pač pa je najbolj pomembno, da bo dneve, ki so še pred njo, preživela v miru in veselju s svojo družino, kateri se je že napovedal nov član. To ji dolije novih moči in ji da poleta za delo in življenje. »Pa vendarle Bog ni pozabil name,« si reče in naenkrat jo zalije ogromen val hvaležnosti ...

Redno zbirko 2026 so 17. novembra 2025 v Ljubljani predstavili: Cvetka Rezar Mlakar, Ivana Vatovec, Andraž Arko, Ivan Esenko, Saška Ocvirk in Tanja Ozvatič. Foto: Ivo Žajdela

Piše poezijo in prozo, je avtorica šestih romanov

Ivana Vatovec (1954) je slovenska pesnica, pisateljica in besedilopiska. Rodila se je v banatskem naselju Gudurica v Srbiji slovenskim staršem, povojnim kolonistom. Pri njenih treh letih starosti se je družina preselila v Belo krajino, v Dobliče pri Črnomlju, kjer je odraščala. Že več kot petdeset let živi v Brežicah in dejavno sodeluje v kulturnem življenju kraja. Njeno ustvarjanje prežemajo spomini na Belo krajino in Posavje, kjer je našla največ navdiha za svoje zgodbe in pesmi.

Piše poezijo in prozo. Izdala je tri pesniške zbirke (Pod silo spomina, V brezvetrju časa, Brezanke), dva romana v soavtorstvu z Rudijem Mlinarjem (Vsa njegova križpotja, V senci gore) ter nekaj samostojnih romanov (Iskalec žive vode, Kjer šelestijo breze, Gabriela, Odbleski Dobličice, Anine kresnice). Leta 2024 je izšel tudi njen biografski roman Melodije vijolic. Je avtorica številnih besedil za narodnozabavno glasbo in zborovske pesmi. Med njimi je pesem Misel v jutru, ki jo je uglasbil znameniti skladatelj Matija Tomc. Na raznovrstnih natečajih je za svoje pesmi in besedila prejela več nagrad in priznanj.