Srednja Evropa kot protistrup

Kulturno-umetniško društvo KUD KDO, Založba Družina, Zbor za Republiko in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve 15. in 16. septembra v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani prirejajo konferenco z naslovom: Srednja Evropa: Konstanta v spreminjajočem se svetu? Dogodek z vrsto uglednih govorcev iz tujine in domovine predstavljamo v pogovoru s filozofom Andrejem Lokarjem, gonilnim členom prirediteljske ekipe. Ali ni po svoje »provokacija«, da se bo konferenca o Srednji Evropi odvila v Ljubljani, ki bolj kot prestolnica neke srednjeevropske države zaradi metod oblastnega obvladovanja in stekanja kapitala funkcionira kot balkanska »izpostava«? Seveda táko konferenco razumemo tudi kot »provokacijo«, predvsem to, da se bo odvila v Ljubljani, ampak po mojem ne le iz vzroka, ki ga navajate. Seveda je konferenca o Srednji Evropi glasni in jasni ne proti oblastnemu stekanju kapitala (in migracij) iz Srbije, ampak je provokativna še iz naslednjih vidikov: a) Srednja Evropa je geopolitični prostor, umeščen med Zahodom in Rusijo; Slovenija je v svoji celotni materialni in duhovni zgodovini bila vedno del tega prostora: trenutno si srednjeevropski prostor lastita tako Zahod kot Rusija (v času hladne vojne je skoraj v celoti sodil v interesno sfero Rusije); vse to postavlja pod vprašaj suverenost srednjeevropskih držav in narodov; sami vidimo, da Zahod na pogovore, ki odločajo o usodi Srednje Evrope, Srednjeevropejcev sploh ne povabi zraven; od tod tudi potreba, da srednjeevropske države najdejo neko sinergijo, ki lahko ubrani njihovo suverenost. b) Za Ljubljano in Slovenijo je vse to tem bolj provokativno, ker se zavest o vsem omenjenem v Srednji Evropi vedno bolj krepi, razprave so na zelo visoki ravni, v Sloveniji, ki je postavljena v samo osrčje Srednje Evrope, pa nihče za to niti ne ve; to govori o barbarizaciji naše kulture in politike: rešujemo Gazo, Sudan in Irak, ne vemo pa, kaj se dogaja par kilometrov za našo mejo. c) Organizacijska struktura Srednje Evrope je že tako močna, da če se Slovenija vanjo ne bo vključila, bomo enostavno postavljeni pred izvršena dejstva in ne bomo mogli izpogajati ničesar. č) Na koncu bi izpostavil še eno »provokacijo«: morda bi lahko koncept Srednje Evrope, če bi bil pravilno zastavljen, odgovoril na temeljno vprašanje sodobne Evrope: Ali je mogoče vzpostaviti Evropo narodov, ki bi presegla liberalne okvire, na katerih sloni EU? Morda še ena aktualistična primerjava: nedavni Blejski strateški forum si je v naslov postavil »pobegli svet«, torej nekaj izmuzljivega, organizatorji ljubljanske konference pa Srednjo Evropo – resda z vprašanjem – vendarle vidite kot konstanto sredi spreminjajočega se sveta. Kaj mislijo organizatorji Blejskega foruma, ne vem, kolikor sem lahko bral v medijih, je ta pobuda postala neko groteskno obujanje politike »neuvrščenosti«. Vprašaj v zvezi s konstanto je pogojen s tem, kar sem že omenil – Evropa se je znašla na razpotju: ali Evropa narodov ali Združene države Evrope. Ker je druga varianta zame nesprejemljiva, ker bi pomenila uboj evropskega izročila, bi lahko razumeli nek nov koncept Srednje Evrope kot poskus uveljavitve Evrope narodov, saj je bila v svoji zgodovini Srednja Evropa vselej laboratorij tega koncepta; vselej ji je tudi spodletelo – morda se je iz teh izkušenj česa naučila. Kako sploh velja razumeti pojem »Srednja Evropa«? Zgodovinsko lahko pojem Srednje Evrope razumemo na dva načina: kot tako imenovani »Intermarium«; kot Habsburško monarhijo. Prvi koncept ima za svoje pristaše bleščečo prihodnost (v kar sam nekoliko dvomim), nima pa nobene preteklosti, je gola teorija in abstrakcija, ki jo lahko napolnimo z geopolitičnimi interesi; in seveda nima sedanjosti. Drugi koncept nima sedanjosti in nima prihodnosti, ima pa brezdanjo in veličastno preteklost, ki nas še vedno poji; obenem pa je geopolitično malodane irelevanten. Moj recept je: treba si je prizadevati za nekakšno sintezo teh dveh konceptov; to sintezo pa je treba izpeljati takole: v srednjeevropsko izročilo je treba vstopiti selektivno in treba je upoštevati vse antropološke razsežnosti te zapuščine. Brez neke preteklosti, ki bi zavezovala, je Srednja Evropa le mrtva črka na papirju. Kaj je po tem »receptu« poseben srednjeevropski prispevek k celotni evropski zgodbi našega časa? Kot sem že pojasnil: Evropa narodov. V kolikšni meri pa je srednjeevropska zgodba tudi zgodba o (nedokončani) razgradnji totalitarnih usedlin? V kolikšni meri torej ta t. i. polpreteklost kroji sedanjost in prihodnost Srednje Evrope? To vprašanje je preveč pogojeno s slovenskim vidikom. Srednja Evropa ni nič bolj pogojena s totalitarizmi, kot je z njimi pogojena Zahodna Evropa. Razlika je v tem: Zahodna Evropa je bila pogojena s totalitarizmom pred drugo svetovno vojno, Srednja Evropa pa po njej. Razgradnja totalitarizmov je v nekaterih srednjeevropskih državah zelo uspešna (Češka, Slovaška, Hrvaška, Poljska), pri drugih ne; Slovenija je pri tem čisto na dnu. Idejno so vsi totalitarizmi nastali na Zahodu in ne v Srednji Evropi. Vtis, ki ga imam, je bolj tale: Srednja Evropa ima v vsej svoji raznolikosti morda eno konstanto: zavrača slepi prevzem liberalnih kapitalističnih vzorcev, ki jih vsiljuje Zahod, obenem pa še neposredno izkustveno ve, kaj je totalitarizem, zato ima imunski sistem, ki zavrača vse tovrstne poskuse; obenem je Srednja Evropa na različne načine doživela kršenje suverenosti, zato si želi to ohraniti za vsako ceno. Ali je razmislek o Srednji Evropi kakor koli povezan tudi z vprašanjem o nekdanji in sedanji vlogi krščanstva v tem prostoru? Živimo v postkrščanskem svetu, zato je vsak razmislek vsakega kristjana obvezno povezan z vprašanjem o vlogi krščanstva. Vendar to velja povsod in ne samo za Srednjo Evropo. Odgovor pa je preprost: krščanstvo kot oznanilo Božjega Sina, ki umre, da bi odkupil naše grehe, in vstane od mrtvih, nima nikakršne vloge, še najmanj take, ki bi mu jo lahko podelili mi; je alfa in omega vsega in prežema celotno manifestacijo. Če mu ljudje hočemo podeliti kakršnokoli vlogo, pomeni, da smo že pristali na logiko sekularizacije, ki pomeni predvsem omejitev religije na določene sfere življenja, ki jih ne določa religija, ampak antireligija; če na to pristanemo, preprosto nismo več verni, zato je vprašanje nesmiselno. To pa ni problem Srednje Evrope, ampak sveta kot takega. Če vas še malce izzivamo s konkretnimi slovenskimi razmerami: kako s perspektive razmisleka o Srednji Evropi presojati vedno pogostejše pojave jugonostalgije pri nas, ki se kažejo tudi na oblastni ravni, npr. zlasti skozi ravnanja in besedovanja najmanjše koalicijske stranke Levica, ki ji v veliki meri sledita tudi drugi dve vladni stranki? Če bi začeli tisočletno izkušnjo Srednje Evrope, ki sega od Mozarta do Freuda, od kulture samostanov in redov v srednjem veku do dunajske znanosti in moderne umetnosti, presojati z merili klovnovske in pajacaste stranke Levica, ki jo tvorijo sami zafrustrirani sinovi jugoburžujskih družin, bi bilo bolje, da se – pa oprostite izrazu – takoj ustrelimo v glavo. Stranka Levica je stranka ignorantov, ki sploh ne vedo, kaj govorijo. Glede jugonostalgije pa jo popolnoma podpiram. V kakšnem smislu? Nostalgija je pač bolj ali manj čustveno obarvano obujanje večinoma osebnih spominov in občutenj iz nekega časa, ki je minil in se ne more več vrniti – ravno to pa mu daje nostalgični predznak. Vsi imamo kakšen lep spomin, da smo v Jugoslaviji šli na morje v Dalmacijo in nas je tam očarala temnolasa sosedova hči; ta občutek pa doživljamo z nostalgijo ravno zato, ker ga ne bo več nazaj. Zato sem tudi sam jugonostalgik in podpiram to obliko čutenja: sanjavo zazrtost v nek svet, ki ga ne bo nikoli več. Stališča Levice pa niso jugonostalgija, ampak nekakšno nejasno hrepenenje po venezuelizaciji po eni strani, po drugi pa želja po geostrateški naslonitvi na Balkan, se pravi na edinega, na katerega se je na Balkanu mogoče nasloniti – na Srbijo; to pa pomeni naslonitev na Rusijo, ki edina lahko pomeni nek alternativni civilizacijski model. V tem pogledu prav Srednja Evropa lahko predstavlja protistrup: vključuje nas v svet, ki je diametralno nasproten rusko-srbskemu, in predvsem nam ponuja diplomatska sredstva, da ostaja ta grožnja čim bolj oddaljena. Koga želi s temi in še drugimi sporočili, ki jih prinašajo številni ugledni predavatelji, nagovoriti ljubljanska konferenca o Srednji Evropi? Ciljni občinstvi konference sta dve: slovenske intelektualne in politične elite, ki morajo izoblikovati model učinkovite srednjeevropske sinergije, in slovenski narod, ki ga mora sinteza intelektualnih in političnih elit nagovoriti, da bo dojel, da je Srednja Evropa naš edini življenjski prostor in da nas tako Zahod kakor Vzhod ogrožata. Program konference objavljamo na zadnji strani priloge Naša družina, z možnostjo brezplačne prijave vred pa je dosegljiv tudi na spletni strani www.srednjaevropa.si.

Srednja Evropa kot protistrup

Srednja Evropa kot protistrup

Ali ni po svoje »provokacija«, da se bo konferenca o Srednji Evropi odvila v Ljubljani, ki bolj kot prestolnica neke srednjeevropske države zaradi metod oblastnega obvladovanja in stekanja kapitala funkcionira kot balkanska »izpostava«?

Demografija in duhovni poklici

V Rimu: predvsem povsod veselje

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.