Medtem ko iz ure v ure narašča število umrlih beguncev, ki preko Sredozemskega morja prihajajo v Evropo, mediji pa poročajo o »več sto tisoč mrtvih« (po nekaterih ocenah je v letu 2014 Sredozemsko morje zahtevalo 350.000 žrtev), ki se podajajo na pot upanja, nam bo morda zgodba enega človeka malce osvetlila usode vseh tistih ljudi, o katerih vse prepogosto slišimo le statistične podatke.

Imenuje se Mamadou Kovassi, star je 32 let in eden izmed »srečnežev«, ki jim je v iskanju boljšega življenja uspelo prečkati Saharo in nato še Sredozemsko morje. Da bo zapustil svojo domovino, Slonokoščeno obalo v zahodni Afriki, se je odločil leta 2006, ko se je življenje zaradi njegovih političnih prepričanj preveč zapletlo. Želel si je poučevati jezike in prepričan je bil, da ima za izpolnitev svojega cilja dosti boljše možnosti v Evropi.

Skoraj deset let je minilo od grozljivega potovanja z vsemi preizkušnjami, ki so ga čakale, tako med samo potjo kot tudi kasneje, ko si je prizadeval najti delo in vsakdanji kruh v Evropi. »Včasih«, pove Mamadou, »je bolje, če človek ostane v domovini, ki je sredi vojne, in tam umre: za nas priseljence, ki živimo v Evropi, tu ni nobenege upanja. Prav nobenega.«

Mamadou pripoveduje o svoji poti proti Evropi in o tem, kako so njega in njegove tovariše že od vsega začetka izkoriščali: »Večina izmed tisočev in tisočev priseljencev, ki prispejo v Italijo, mora plačati za pot – jaz sem moral svoje potovanje plačati kar dvakrat! Najprej sem plačal, da sem lahko prečkal puščavo, nato pa še enkrat, ko sem se vkrcal na čoln – rekli so mi, da je vreme slabo in naslednji dan sem moral plačati še enkrat.«

Da je iz Slonokoščene obale prispel do Libije, pripoveduje Mamadou, je moral prehoditi ali pa »preštopati« Gano, Burkino Faso in Niger, nato pa je tri tedne prečkal puščavo: »To ni prijetno potovanje, izredno naporno je in ves čas moraš nekomu nekaj plačevati.« Po Mamadoujevih besedah vsi prekupčevalci, ki organizirajo tovrstna potovanja – vsi pripadajo dobro organiziranim združbam s povezavami na vsakem koščku poti – zahtevajo plačilo za vodo v puščavi in vedno znova zahtevajo denar, beguncem, ki se plačila branijo, pa grozijo s smrtjo, ali pa da jih bodo pustili same sredi puščave.

»Zelo vroče je bilo, v puščavi pa plastenka vode stane 25 evrov«, pojasni Mamadou, ki ni imel veliko denarja, vendar je plačal vse, da je potovanje lahko uspešno zaključil: okoli 300 evrov za prečkanje puščave, pot preko morja do Lampeduze pa ga je stala še 2.400 ameriških dolarjev. Ob tem Mamadou pove, kako so njega in njegove tovariše med potjo oropali, in kako so vpričo njega enega izmed njih ustrelili, ker ni bil pripravljen izročiti denarja roparjem. Najhujši pa je bil po njegovem mnenju odnos do žensk: »Človek težko verjame: ženske izkoriščajo kot živali.«

Mamadou opisuje, kako so prekupčevalci ženske med prečkanjem puščave s puškami na sencah silili v spolne odnose, vsi drugi so morali medtem tiho čakati, saj bi jih v nasprotnem primeru doletela smrt. »To, kar sem videl, kako ravnajo z ženskami, to ni prav.«

Mamadou je pot opravil v poletnem času. Je eden izmed srečnežev, ki mu je uspelo priti do otoka Lampeduza. Tam so njegov prihod uradno zabeležili in ga poslali v Rim, kjer se je pri redovnicah naučil italijanščine. V skladu s pravnim postopkom je njegovi zgodbi prisluhnila pristojna komisija, vendar so italijanske oblasti njegovo prošnjo za bivanje zavrnile. Nazadnje je iskal delo v Neaplju in Caserti, kjer je spal kar na ulici, občasno je bil deležen tudi pomoči Karitas. Odšel je do enega izmed središč, kjer priseljeni delavci vsako jutro zelo zgodaj čakajo, da jim bo kdo ponudil delo, in tako končal pri nabiranju tobaka. V tem položaju, pojasnjuje Mamadou, delaš po dvanajst ur na dan, zaslužiš pa komaj dovolj, da plačaš prenočišče in morda še kakšen račun; delodajalci pa se povsem zavedajo, »kaj vse lahko počnejo s teboj, če nimaš nobenih dokumentov«.

Mamadou je končno dobil dokumente, ko je italijanska vlada privolila v amnestijo za priseljence. Kot pravi, še vedno sanja o prihodnosti, kot posrednik v organizaciji, ki se bori za pravice in dostojanstvo priseljencev, »Movimento Immigrati e Rifugiati di Caserta«, pa naposled čuti, kako lahko ljudem pomaga, da spremenijo svoje življenje.

»Zavedam se, da to ni preprosto, sami se moramo dokazati, boriti se moramo in pokazati, da smo potrebni sprememb. Te spremembe, ki jih potrebujemo, niso namenjene nam, ampak prihodnjim rodovom. To, kar počnemo, bo obrodilo boljše sadeže, pomagalo bo Italijanom, da bodoo nas drugače razmišljali … Tudi če nam ne bo uspelo spremeniti vseh, pa bomo, tako upam, dosegli vsaj kakšne majhne spremembe …«.



K solidarnosti s priseljenci in pomoči zanje je med včerajšnjo splošno avdienco znova pozval tudi papež Frančišek, ki se je v molitvi spomnil žrtev zadnje tragedije v Sredozemskem morju – v preteklih dneh je življenje izgubilo več kot 300 ljudi, ki so v iskanju boljšega življenja utonili ali umrli zaradi podhladitev v ledeni vodi.

Vir: Radio Vatican

Foto: RV / arhiv Družine (T.S.)