Zapri
Iskanje

Iz arhiva: Balantičev problem

Za vas piše:
France Pibernik
Objava: 29. 11. 2021 / 04:48
Oznake: Kultura, Rojstni dan
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 28.11.2021 / 23:37
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Iz arhiva: Balantičev problem

Iz arhiva: Balantičev problem
Vzroki, da se je Balantič ves povojni čas pojavljal v vrhu nazorskih spopadov, so se rojevali v neposrednem soočenju zatečene nazorske dvojnosti, Balantič je bil v spopad potegnjen kot priročna osebnost in uporaben predmet. FOTO: Wikipedia
Danes, 29. novembra, mineva natanko 100 let od rojstva pesnika Franceta Balantiča (29. 11. 1921 – 24. 11. 1943).

Ob obletnici smo v arhivu našli prispevek, ki je bil uvodnik v mesečniku Slovenski čas julija 2015 (št. 63). Letos umrli France Pibernik ga je napisal ravno v času, ko so se v Kamniku lomila kopja zaradi preimenovanja tamkajšnje Matične knjižnice Kamnik v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. 

Pibernikov uvodnik v nadaljevanju poobjavljamo v celoti.

Balantičev problem

Pesnik France Balantič se vztrajno pojavlja na slovenskem družbenem obzorju kot predmet nepremagljivega spopadanja. Ta spopad ni v pesniku, ampak je zunaj njega, kajti njegova poezija se z vsem, kar je, in z vsem, kar predstavlja, nikakor ne dotika družbenih vprašanj časa, čeravno je večinski del njegovih pesmi nastajal sredi vojnih grozot. Vzroki, da se je Balantič ves povojni čas pojavljal v vrhu nazorskih spopadov, so se rojevali v neposrednem soočenju zatečene nazorske dvojnosti, Balantič je bil v spopad potegnjen kot priročna osebnost in uporaben predmet.

Prispevek je bil sprva objavljen v mesečniku Slovenski čas (št. 63/julij 2015).

Balantič se je v globoki osebni stiski odločil, da na vabilo prijatelja Franceta Kremžarja odide med vaške stražarje v Grahovem. Njegov odhod iz Ljubljane je pomenil, da se je pridružil protikomunističnim bojevnikom, ki so posamezna območja branili pred nasiljem partizanskih enot. Upravičenost take odločitve je nujno treba spoštovati, saj je bil Balantič katoličan in je bil pripravljen braniti vero in tradicijo. Ne gre prezreti, da je bil glavni del vaškega prebivalstva zakoreninjen v tradiciji in veren in da je bilo kmečko prebivalstvo zato po vojni eden izmed glavnih nasprotnikov boljševiške revolucije, ki se je začela že davno pred Balantičevim prihodom v Grahovo.

Krajčeva hiša v Grahovem v plamenih. FOTO: arhiv Družine

Balantič je bil do svoje prezgodnje smrti eden mladih pesniških upov in je do smrti objavil v Domu in svetu kakih dvajset pesmi ter nikakor ni posebno izstopal, medtem ko je rokopis pesniške zbirke ležal v Debeljakovem uredniškem predalu. Grahovska tragedija, v kateri je z Balantičem zgorelo dvaintrideset bojevnikov in civilistov, je v ljubljanskih krogih vzbudila silen odmev. Debeljak je v vrsti člankov izpostavil izjemnost pesnikove tragične smrti, hkrati pa je pripravil izdajo njegovih pesmi, ki so izšle maja 1944 pod naslovom V ognju groze plapolam in katere natis je bil pospremljen z izjemno promocijo. Visoka naklada zbirke je omogočila dostop širokemu krogu bralcev in je segla tudi v povojni čas, da smo ga lahko brali. Balantič je bil julija 1945 postavljen na seznam prepovedanih avtorjev, toda o njem se je veliko govorilo tudi v javnosti, kar je pomenilo, da Balantič v prvem povojnem obdobju ni pomenil kakšnega posebnega družbenopolitičnega problema. 

Avtor prispevka je letos umrli pesnik, pisatelj, esejist, literarni zgodovinar in tudi sodelavec Slovenskega časa France Pibernik.

Balantičeva družbena problematičnost se je pojavila pozneje, in sicer v spopadu povojne socialistične oblasti s politično emigracijo, Balantič pa je bil v dogajanje potegnjen, ker je zlasti argentinska zdomska skupnost Balantiču posvečala izjemno pozornost. Poleg tega je Debeljak ponatisnil dopolnjeno izdajo Balantičevih pesmi leta 1956 in je nekaj izvodov prišlo tudi v domovino. Zadeva se je javno zaostrila, ko je Slodnjak leta 1958 v Berlinu izdal Geschichte der slowenischen Literatur in v njej internacionaliziral Balantičev problem. V knjigi seveda ni šlo samo za Balantiča in Kajuha, ampak tudi za Kocbeka in še za mnogo težja, zlasti nazorska stališča, ki našim marksistom niso bila pogodu. Slodnjak je bil po kratkem postopku odstranjen z univerze. 


Glede na to, da so problem podobnih in mnogo hujših primerov v Evropi rešili že v prvem povojnem desetletju, se je skupina razumnikov po letu 1960 začela zavzemati za ponatis Balantičevih pesmi. To se je zgodilo leta 1966, ko je bil v uredništvu Mitje Mejaka pri DZS natisnjen izbor Balantičevih pesmi, a zaradi zadržkov partijskega cekaja zbirka ni mogla iziti. Takrat je najvišji politični vrh Službi državne varnosti naročil, naj v Grahovem preveri Balantičevo delovanje, a tam niso našli nič obremenjujočega. Kljub tej ugotovitvi Balantič ni mogel v javnost, ampak je celotna naklada romala v Vevče.

Slovenska literarna stroka je Balantiča že zdavnaj uvrstila med pesniške klasike, kamniška občina je pesniku leta 1991 postavila dostojen spomenik, nekateri pa mu dandanašnji v rodnem kraju oporekajo skromno priznanje, da bi se po njem imenovala mestna knjižnica. Kot da so prezrli, da je pesnik v hudem domotožju zapisal: »Kamnik je najlepši kraj na svetu in tudi gorá še nisem pozabil.«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh