FOTO: osebni arhiv



Ko je Edi Gobec leta 1951 s priložnostnimi težkimi deli v poletnem času poskušal prislužiti denar za jesenski vpis na univerzo v Clevelandu, so ga ameriški sodelavci nenehno dražili, naj jim imenuje kakšnega Slovenca, ki je kdaj dosegel kaj res pomembnega. Zadrega mu ni dala miru in lotil se je raziskovanja slovenskih dosežkov v Ameriki, kar je počasi preraslo v pravo življenjsko poslanstvo. Ob znanstveni karieri (bil je profesor sociologije in antropologije, najdlje na kentski univerzi v Ohiu) in družini je ves prosti čas posvetil zbiranju in objavljanju gradiva o uspehih in delu Slovencev v svetu.

Izdal je številne knjige in druge publikacije v angleščini ter ustanovil Slovensko ameriško raziskovalno središče. V slovenščini in angleščini je izšla njegova knjiga Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji, v kateri osupel bralec izve, da se slovensko znanje in trud skrivajo za takšnimi dosežki, kot so sodobni tiskalniki, komunikacijski sistemi pri Hewlett Packardu, trajekt, ki vozi na Staten Island, Boeing 747, sistemi za interakcijo človek-računalnik … S pred dnevi preminulim velikim domoljubom, ki je s svojim delom pokazal, da majhnost naroda ni ovira k najvišjim vrhovom duha, smo se leta 2016 pogovarjali za revijo Praznična, v nadaljevanju pa pogovor iz arhiva ponovno objavljamo celoti.


FOTO: osebni arhiv


Gospod Edi, leta 1950 ste se izselili v Ameriko. Kako se danes spominjate svojih začetkov v ZDA?

V kolikor kdo nima izjemnih kvalifikacij ali zvez, se po prihodu v Ameriko navadno znajde na dnu socialne lestvice. Tako se je kot večini priseljencev godilo tudi meni. Že na prvi univerzi sem kot štipendist čistil razrede, delal v fotografski temnici, preslikaval in razvijal vatikanske dokumente za svojega dobrotnika in mentorja frančiškana in dvakratnega doktorja filozofa Filoteja Boehnerja. Pozneje sem delal kot zidarski strežnik v Clevelandu, kot tovarniški delavec in pleskar v St. Louisu in kot bolniški strežnik in psihiatrični socialni delavec v bolnišnicah v Columbusu, zraven pa študiral filozofijo, sociologijo in kulturno antropologijo na treh katoliških in dveh laiških univerzah.

Leta 1962 ste doktorirali iz sociologije in antropologije na državni univerzi v Ohiu in vse življenje posvetili znanstvenemu raziskovanju na teh področjih. Leta 1984 ste postali član elitne newyorške akademije znanosti. V čem je bila vaša skrivnost za uspeh?

Če smem pri sebi govoriti o kakem uspehu, bi rekel, da je vsak pošten uspeh predvsem nagrada za vztrajno, trdo in vestno delo. Je pa tudi Božji dar, ker edino Bog blagoslavlja krhke človeške napore in daje rast.


FOTO: osebni arhiv


Obenem ste si ustvarili lepo družino.

Eden največjih blagoslovov v življenju je bila l. 1966 poroka z Mileno Osenar, doma iz Cerkelj pri Kranju, sicer srednješolsko učiteljico latinščine in francoščine, ki je nad 20 let poučevala tudi slovenščino in bila s sestro Bredo Lončar avtorica dveh obsežnih učbenikov slovenščine. Le-te so uporabljali samouki in sobotni, gimnazijski in univerzitetni študentje po vsej Ameriki, pa tudi v Kanadi, Avstraliji in drugod. Je čudovita mati treh deklet in fantka Stanka, ki je umrl kmalu po rojstvu. 50 let je tudi moja najzvestejša in najbolj plodna sodelavka pri raziskovalnem in publicističnem delu. Vse hčerke so danes mamice; Milica je šolska psihologinja, Mojca učiteljica otrok z motnjo v duševnem razvoju, Metka pa poučuje v programih za posebno nadarjene otroke. Vse skušajo poklicno in prostovoljno storiti čim več dobrega za mladino, vse so obiskovale sobotno slovensko šolo in bile aktivne pri folklorni skupini Kres.

V knjigah, ki ste jih napisali, uredili ali izdali, ste pogosto obravnavali tematike, povezane s Slovenijo. Vse do današnjega dne se večkrat oglašate tudi v slovenskih medijih. Kako vam je kljub fizični oddaljenost uspelo vse življenje ohraniti tako močno povezanost z domovino?

Do mamine smrti l. 1972 sem bil vsa leta v stiku z njo in z več dobrimi prijatelji v Sloveniji, tudi z več duhovniki. Dobival in pisal sem v slovenske liste in revije v Ameriki, Kanadi, Argentini, Avstraliji in zamejstvu in, v kolikor so mi bili odprti, tudi v Sloveniji. Za slovenske študente po svetu sem urejeval in pisal, financiral in razmnoževal štiri zajetne številke Akademika in s sodelavci v Evropi tudi tri obsežne Slovenske visokošolske zbornike. Ohranjanju slovenstva sem namenil tudi leta 1952 izdano narodno-obrambno knjižico Smrt ali življenje? Pozneje sem 25 let poleg običajnega urnika zastonj poučeval slovenščino na Kentski državni univerzi in poskrbel za vsakoletno Slovensko študijsko nagrado, ki jo je na Dan priznanj najboljšemu študentu izročil sam predsednik univerze.


FOTO: osebni arhiv


V knjigi Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji opisujete dih jemajoče dosežke ameriških Slovencev. Nedvomno je Slovenija po 2. svetovni vojni izgubila določen intelektualni vrh, ki se je potem v tujini zelo izkazal. Zna matična Slovenija to danes že kaj bolj ceniti?

Vsekakor gre za izreden potencial in to ne samo izumiteljski in inovatorski, ki bi v spodbudnih demokratičnih razmerah z velikim veseljem in talenti ogromno doprinesel v dobrobit Slovenije. A tudi kot uspešneži na tujem so Sloveniji mnogokrat v pomoč, gotovo pa v čast in ponos. Nekateri brez dvoma to cenijo in spodbujajo, drugi pa skušajo še tako bleščeče uspehe zamolčati ali očrniti. Smo pač ne le dober in sposoben, ampak žal tudi razdeljen in pohabljen narod.

Kako ste ameriški Slovenci pomagali Sloveniji, da je postala samostojna država?

Številni posamezniki in organizacije po svetu, gotovo zelo zavzeto tudi v ZDA, so moralno in finančno pomagale, da se je Slovenija osamosvojila in bila priznana, skoraj vedno v prepričanju, da se bo tudi osvobodila izpod komunistične diktature. Prvi stoletni sen se je z združenimi močmi Slovencev v domovini, zamejstvu in po svetu, hvala Bogu, uresničil. Žal pa se Slovenija ni otresla komunistične more v politiki, gospodarstvu, sodstvu, šolstvu in več vodilnih medijih. Ni še niti javno obsodila poleg nacizma in fašizma tudi enako krutega komunističnega sistema, ni obsodila oseb odgovornih za smrt ali izgon na desettisoče poštenih, rodoljubnih Slovencev, ampak celo postavlja spomenike množičnim morilcem in z lažmi zavaja tudi otroke. Veliko bo še dela, a kot je rekel nam tako naklonjeni papež Janez Pavel II, ki je med prvimi priznal neodvisno Slovenijo, “Korajža velja!” Kdor pa danes ne voli, je sokriv za vse, kar nas še vedno ponižuje in zatira.


FOTO: osebni arhiv


Verjetno je svet, v katerem živimo, vse manj tak, da bi bili lahko ponosni vsak na svojo državo. Vsa Evropa in tudi Amerika ječi pod bremenom (ne)odločitev, ki niso nikomur v ponos (begunski valovi, izkoriščevalska ekonomija, pogoltno potrošništvo). V Sloveniji o narodni zavesti komaj še lahko govorimo.

Res je, a ne bi posploševal. Povsod, doma, v zamejstvu in po svetu so posamezniki in skupine, kjer lahko samo občudujemo njihovo zavest, rodoljubje, požrtvovalnost in vztrajnost v dobrem. Smo pa po desetletjih diktature in indoktrinacije marsikje premalo narodno zavedni in postavljamo na prvo mesto osebno korist, potem strankarsko, medtem ko za Boga in narod zmanjka časa in energije. Tako je med Slovenci doma, v zamejstvu in po svetu še mnogo dobrega in žal tudi mnogo slabega. Povsod moramo podpirati in pospeševati vse dobro in zmanjševati vse slabo – v sebi in v svojem okolju in do koder seže naš domet.

Pomembnega jubileja (ko je pogovor izšel, je dr. Gobec praznoval 90. rojstni dan) v teh mesecih ne bo dočakala le slovenska država, pač pa tudi vi. Kaj bi si sami zaželeli ob tej priložnosti? Kaj pa bi zaželeli slovenski državi?

Slovenski državi želim, da bi se v pravi pluralni demokraciji in ob bratskem etičnem sodelovanju dvigala in dvignila iz verske, moralne, kulturne, gospodarske in politične krize in v zavesti, kakšna dragocenost je biti na svoji zemlji svoj gospod, samozavestno uresničevala svoj velik potencial in poslanstvo. Da bi državljani spet zadihali s polnimi pljuči in delali za lepšo slovensko prihodnost naših otrok in vnukov. Da bi bili vedno hvaležni za podarjen raj pod Triglavom! Devetdesetletnica popotnika skozi čas pa je predvsem velik Božji dar, ki sam nimam zanj prav nobene zasluge. Opominja pa me, da je še mnogo potrebnih, neizpolnjenih nalog in da postaja vsak dan bolj dragocen za delo, ki bi ga bilo še treba opraviti, med drugim tudi izdati že v glavnem napisano knjigo o Slovencih v vrhovih držav. Hvala Bogu za vse!
_ _ _

*Prispevek je bil sprva objavljen leta 2016 v reviji Praznična.*

*Praznična na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

»Slovenska skupnost v ZDA je izgubila velikega podpornika«

Umrl dr. Edi Gobec (1926 – 2020)

Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji