Zapri
Iskanje

[IZ ARHIVA] Janko Boštjančič: Ne skrivamo ambicije krepitve domoljubja

Objava: 17. 09. 2021 / 16:24
Čas branja: 22 minut
Nazadnje Posodobljeno: 17.09.2021 / 17:08
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

[IZ ARHIVA] Janko Boštjančič: Ne skrivamo ambicije krepitve domoljubja

[IZ ARHIVA] Janko Boštjančič: Ne skrivamo ambicije krepitve domoljubja
FOTO: Park vojaške zgodovine Pivka
Vlada je na včerajšnji 92. redni seji Javnemu zavodu Park vojaške zgodovine (PVZ) Pivka podelila pooblastilo za opravljanje državne javne službe muzejev za področje vojaške premične in nesnovne kulturne dediščine širšega pomena od 1. januarja 2022 do preklica.

PVZ Pivka je bil edini prijavitelj na majski razpis Ministrstva za kulturo. Njegova vloga je bila popolna in ker Park izpolnjuje vse razpisne pogoje, se bo financiranje javne službe v okviru podeljenega pooblastila začelo v prihodnjem letu.

Vojaška dediščina v muzejih slabše zastopana

Kot so poudarili na ministrstvu, je vojaška dediščina, širše dostopna javnosti, v slovenskih muzejih slabše in zelo razpršeno zastopana, povečini kot del zgodovinskih ali tehniških zbirk. Področje je specifično in v javnosti vzbuja veliko zanimanje, kar je razbrati iz obiskanosti razstav in dogodkov.

V arhivu smo izbrskali pogovor z direktorjem Parka vojaške zgodovine v Pivki mag. Jankom Boštjančičem, ki ga je pripravil urednik Bogomir Štefanič leta 2017 za junijsko številko Družinine mesečne priloge Slovenski čas.

Ministrstvo prepoznalo potrebo

Ker med državnimi muzeji ni specializiranega za vojaško dediščino, med pooblaščenimi pa je zgolj Kobariški muzej vojaški, a ozko usmerjen v obdobje 1. svetovne vojne in zlasti Soške fronte, je ministrstvo prepoznalo potrebo po podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev za področje vojaške premične in nesnovne dediščine širšega pomena.

Majski javni razpis

Javna služba skladno s 93. členom ZVKD-1 vključuje delo z gradivom in predstavljanje dediščine javnosti, izvajajo pa jo lahko muzeji z ustreznimi formalnimi, finančnimi, prostorskimi in kadrovskimi kapacitetami. Za namen podelitve pooblastila je torej ministrstvo objavilo javni razpis.


Danes 15-letnica obratovanja Parka

Park vojaške zgodovine prav danes praznuje 15-letnico delovanja, 17. septembra 2006 so namreč v opuščeni stari pivški vojašnici odprli prvi paviljon s tankovsko-artilerijsko zbirko. Iz skromnih začetkov je Park v 15 letih iz podirajoče se vojašnice prerastel v največji in najbolj obiskan muzejski kompleks v državi.

Odprto novo poglavje

S pridobitvijo pooblastila za opravljanje državne muzejske javne službe Park ob 15. rojstnem dnevu odpira novo poglavje, ko bo omogočen še bolj sistematičen pristop k hranjenju bogate nacionalne vojaško-zgodovinske dediščine in njenemu predstavljanju domači in tuji javnosti.

Park vojaške zgodovine prav danes praznuje 15-letnico delovanja, 17. septembra 2006 so namreč v opuščeni stari pivški vojašnici odprli prvi paviljon s tankovsko-artilerijsko zbirko.

Iz arhiva Slovenskega časa

Ob tej priložnosti smo v arhivu izbrskali pogovor z direktorjem Parka vojaške zgodovine v Pivki mag. Jankom Boštjančičem, ki ga je pripravil urednik Bogomir Štefanič leta 2017 za junijsko številko Družinine mesečne priloge Slovenski čas.

Ne skrivamo ambicije krepitve domoljubja

Pogovor z naslovom »Ne skrivamo ambicije krepitve domoljubja« je bil tedaj sicer terminsko vezan na dan državnosti, vendar pa osvetljuje tudi zgodbo in zgodovino Parka, zato ga v nadaljevanju ponovno objavljamo v celoti.

Mag. Janko Boštjančič je direktor Parka vojaške zgodovine Pivka. FOTO: Simon Avsec

POGOVOR Z MAG. JANKOM BOŠTJANČIČEM

Za Slovence skoraj pregovorno velja, da nismo vojaški narod. Ali dejstva potrjujejo ta vtis? 

Našo vojaškost so nam oporekali zlasti v Jugoslaviji, tako prvi kot drugi. Vojska je bila pač domena Srbov, ki so imeli večino med oficirskim kadrom. Vemo pa, da so nekdanji avstrijski častniki, kar so Slovenci ob koncu prve svetovne vojne bili, imeli velike težave pri prehodu v vojsko Kraljevine SHS, napredovanja so bila izjemno težka – med visokimi častniki je bil delež Nesrbov zelo majhen …

Dejstvo je torej, da je ta nevojaškost Slovencev v veliki meri politični konstrukt. Pred kratkim sem naletel na izjavo feldmaršala Borojevića, ki jo je zapisal postojnski kronist katehet Andrej Ažman. Deputaciji županov, ki se je prišla poslovit od njega, ko je po preboju pri Kobaridu s svojim štabom zapuščal Postojno, je Borojević dejal: »Ko smo dobili poročilo, da je ta ali ona točka v nevarnosti, sem vselej vprašal, kateri polk tam stoji. Če se mi je reklo, da stoji tam polk št. 17 ali 27, 87 ali 97 – to so namreč polki, kjer so predstavljali večino slovenski vojaki – sem vselej rekel, da smo lahko brez skrbi. In če bi bil jaz še kdaj vojskovodja in bi bila slovenska zemlja dovolj velika, vzel bi si same slovenske vojake.«

Ali ste sami kdaj nosili vojaško uniformo?

Pripadam tisti nesrečni generaciji, ki se je leta 1991 znašla v uniformah JLA. Dobro se spominjam, kako smo fantje na naboru spomladi leta 1989 listali po vojaški knjižici in se posmehovali rubriki »udeležba v vojni«, češ, zdaj ob koncu 20. stoletja, ko v Evropi že več kot 40 let ni bilo vojne, govoriti o vojni. Čez dobri dve leti smo imeli rubriko izpolnjeno, za seboj pa bolj ali manj bridko vojaško in vojno izkušnjo. 

Preprosto ne smemo dopustiti, da se nam zgodi to, kar se je zgodilo s spomini starih očetov, ki so služili italijansko ali nemško vojsko in so svoje spomine povečini odnesli s seboj v grob. Z vidika posameznih družin in z nacionalnega vidika je to velika škoda.

V kolikšni meri so osebne vojaške izkušnje vodile do tega, da ste se, čeprav ste po temeljni izobrazbi gozdar, znašli v vlogi direktorja vojaškega muzeja?

Tu ni neposredne povezave. Res je sicer, da sem se z vojsko srečeval tudi kot odraščajoč fantič. V Pivki je bilo vse od prve svetovne vojne naprej veliko vojaštva. Ne samo v velikih vojašnicah v Postojni in Pivki, ampak predvsem na poligonu Poček-Bač, kjer so bila pogosto streljanja in razne vojaške vaje. Kot mularija smo seveda stikali za naboji in drugim vojaškim materialom, včasih tudi kaj našli in s tem delali staršem sive lase. Temu bi zelo težko rekel ljubezen do vojske, šlo pa je za neki odnos, ne nazadnje za spoznavanje vojaške tehnike in vojaškega ustroja.

Kot direktor občinske uprave občine Pivka sem bil pri projektu Park vojaške zgodovine že od same ideje naprej. Projekt sem nekaj časa vodil kot razvojni občinski projekt, a je sčasoma prerasel te okvire in odločiti sem se moral med vodenjem občinske uprave in vodenjem Parka. Odločitev ni bila prav težka. 

Kako se je pravzaprav začela zgodba pivškega vojaškega parka? Kaj vse se je moralo »poklopiti«, da je prvotna zamisel začela dobivati stvarne obrise?

Na robu Pivke leži kompleks starih pivških vojašnic. Arhitekturno impozanten kompleks je v začetku tridesetih let 20. stoletja zgradila Kraljevina Italija kot del utrjevanja svoje vzhodne meje. Vojašnico so za Italijani zasedli Nemci, zatem pa jugoslovanska vojska, ki je tu ostala do odhoda iz Slovenije v oktobru 1991. Po odhodu jugoslovanske armade slovenska vojska kompleksa ni naselila, ampak ga je uporabljala zgolj kot poligon, kjer so trenirali urbane spopade in pri tem uničili praktično vse, kar se je uničiti dalo. S strani lokalne skupnosti je bilo mučno opazovati propadanje tako velikega in pomembnega stavbnega kompleksa ob robu občinskega središča in občina je začela iskati rešitve. Najprej seveda v smeri obrtne cone, a smo kmalu spoznali, da kompleks za to ni najbolj primeren. Takrat smo zaznali problem, ki ga je imela nasprotna stran. Slovenska vojska in ministrstvo za obrambo namreč nista vedela kam z odpisanimi vojaškimi sredstvi, zlasti tanki in drugimi velikimi vojaškimi stroji, ki so kot zapuščina jugoslovanske vojske ostali v Sloveniji. Iz teh dveh potreb – na eni strani, kako rešiti kompleks propadajočih vojašnic in na drugi, kam z odpisano vojaško tehniko – se je rodila ideja Parka vojaške zgodovine.

Mag. Janko Boštjančič: Veliko obiskovalcev je začudenih, kako da tako pomembna muzejska zbirka ni v prestolnici. Zakaj je v prestolnici ni, ne vem, stara pivška vojašnica pa je z začetkom agresije jugoslovanske vojske postala nacionalno pomembna zgodovinska točka in nadvse primerna za takšen muzej. FOTO: Andrej Praznik

Gotovo ste že na začetku imeli določene predstave o rasti Parka in števila obiskovalcev. Ali ste načrtovali, da boste po desetih letih največji slovenski muzejski kompleks z več kot 40.000 obiskovalci na leto? 

Naše predstave so bile precej meglene. Pravzaprav nismo imeli izkušenj s tovrstnimi projekti. Gnala nas je potreba, da najdemo rešitev. Priznati pa je treba, da se je po letu 2005 začelo obdobje, ko so razvojna sredstva Evropske zveze omogočila marsikakšen projekt, o katerem bi brez tega lahko samo sanjali. Brez teh evropskih sredstev si občina Pivka, ki šteje 6.000 prebivalcev, nikakor ne bi mogla privoščiti tako velikih investicij. 

Lani ste imeli v primerjavi z letom 2015 zelo velik, več kot polovičen porast obiska organiziranih skupin, zlasti šolskih. Kot da je bilo sprva v pedagoških vrstah čutiti nekakšno zadržanost. V kolikšni meri je upravičena bojazen, da je vojaško-zgodovinski muzej, kot je vaš, nekakšen »promotor« orožja, nasilnega reševanja narodnih in mednarodnih spopadov?

Nasilno reševanje sporov in promoviranje orožja res ni nekaj, kar bi v tem času potrebovalo dodatno reklamo. Če se nam je zdel mir še pred leti nekaj povsem samoumevnega, danes ni več tako. A to nas ne odvezuje od dolžnosti, da ohranjamo dediščino in zgodovinski spomin. Slovenija pač ne leži v kakšni odmaknjeni alpski dolini ali pa na robu Skandinavskega polotoka. Slovenci posedujemo eno strateško najbolj pomembnih območij v Evropi, zato je naša nacionalna zgodovina v veliki meri tudi vojaška zgodovina. Včasih je prav na dogajanje v preteklosti pogledati tudi s tega vidika. 

Park vojaške zgodovine je v zadnjem letu res zabeležil znaten porast obiska šolskih skupin, kar pripisujemo zlasti naši nosilni razstavi Pot v samostojnost, ki prikazuje proces osamosvajanja Republike Slovenije.

Nasilno reševanje sporov in promoviranje orožja res ni nekaj, kar bi v tem času potrebovalo dodatno reklamo. Če se nam je zdel mir še pred leti nekaj povsem samoumevnega, danes ni več tako. A to nas ne odvezuje od dolžnosti, da ohranjamo dediščino in zgodovinski spomin.

Tu, kjer domuje Park vojaške zgodovine, se je junija 1991 začela vojna za Slovenijo, kar pa še vedno ni splošno znano dejstvo. Kako se je torej vse skupaj začelo?

Dne 26. junija 1991 ob 11.10 dopoldne so iz pivške vojašnice na cesto zapeljali prvi tanki jugoslovanske armade in s tem začeli napad na pravkar osamosvojeno Republiko Slovenijo. Na Primorskem radi govorimo o t. i. »dnevu prej«, saj so enote, ki so šle iz pivške in ilirskobistriške vojašnice, skušale zasesti mejne prehode z Italijo že tisti dan, ko je bila v Ljubljani na Trgu republike predvidena osamosvojitvena slovesnost. Informacije o tem, da je zahodni del Slovenije praktično v vojni, niso prišle v osrednje medije, najverjetneje zato, ker so pristojni v Ljubljani želeli čim bolj neovirano in slovesno speljati večerno osamosvojitveno slovesnost. To je popolnoma razumljivo, saj je bilo v nacionalnem interesu, da svetovna javnost spopad z jugoslovansko armado interpretira kot napad na samostojno državo, in ne kot državljansko vojno. Problem je, ker še vedno v raznih zgodovinskih knjigah in učbenikih najdemo podatek, da se je vojna začela 27. junija zgodaj zjutraj. Res je, da so takrat prvi tanki prišli v Ljubljano, in to je to. V resnici pa je stara pivška vojašnica, kjer je danes Park vojaške zgodovine, kraj s pomembno zgodovinsko težo; ne gre le za eno izmed nekdanjih vojašnic JLA, ampak za kraj, kjer se je začela vojna za obrambo osamosvojitve. 

Ker je Pivka na poseben način vpisana v osamosvojitveno zgodovino, prav slovenski poti v samostojnost, kot ste že omenili, namenjate posebno razstavo. Ali je bila načrtovana že od začetka?

Mogoče res razstava ni bila načrtovana na samem začetku, smo pa do te zgodovinske teme ves čas gojili simpatijo in se je lotevali tako z manjšimi in gostujočimi razstavami kot z muzejskimi večeri in drugimi dogodki. Ne nazadnje smo v Parku med prvimi stvarmi postavili spomenik, ki priča o izhodu tankov 26. junija 1991. Z gradnjo novega paviljona v okviru operacije Celovita ureditev kompleksa Park vojaške zgodovine se je pojavila priložnost, da temo muzejsko obdelamo. Priložnost smo izkoristili in v lansko praznovanje 25-letnice samostojnosti ponosno zakorakali z novo razstavo. 

Kakšno mesto razstavi pripisujete v kontekstu celotnega slovenskega muzealstva, ki se demokratizacijsko-osamosvojitveni temi precej »uspešno« izogiba?

Veliko obiskovalcev je začudenih, kako da tako pomembna muzejska zbirka ni v prestolnici. Zakaj je v prestolnici ni, ne vem, stara pivška vojašnica pa je z začetkom agresije jugoslovanske vojske postala nacionalno pomembna zgodovinska točka in nadvse primerna za takšen muzej. 

Simulator letenja v Parku vojaške zgodovine Pivka je zanimiv za odrasle in otroke. FOTO: Andrej Praznik

Prej sva omenjala šolarje. Pogosto slišimo, da so šolski programi naravnani tako, da poglavje o slovenski demokratizaciji in osamosvojitvi pade v konec šolskega leta, ko vsem zmanjka volje in zbranosti za poglobljeno obravnavo te tematike. Ali bi lahko rekli, da vaša razstava vsaj deloma blaži ta manko? 

Brez dvoma. Veliko učiteljev nam to priznava – tanki, letala, pa tudi sodobna multimedijska predstavitev šolarjem vzbudi zanimanje in jih ne pusti ravnodušnih. V dveh, treh urah obiska šolske skupine ne moremo šolarjem ali dijakom podati vseh informacij o dogajanju v letih 1990/91; ob vsaj minimalnem sodelovanju učiteljev pa jim lahko vzbudimo zanimanje za to temo in tudi prispevamo k oblikovanju odnosa do rojstva slovenske države. 

Kako ste osebno doživeli čas demokratizacije in trenutek osamosvojitve?

Čas demokratizacije sem kot najstnik doživljal zelo globoko. S strastjo sem prebiral vse kritično pisanje, ki je podiralo tabuje, na katere se je naslanjal takratni režim. Proti koncu osemdesetih let je bilo jasno, da ta ne bo preživel in da bo prišlo do velikih sprememb. Danes težko opišem takratna najstniška razmišljanja, a kljub temu da nismo imeli pojma, kako bo stekel proces demokratizacije, kako se bo razrešil izjemno zapleten nacionalni položaj v Jugoslaviji, nas je prevzel optimizem, prepričanje, da bomo Slovenci v kratkem prišli do demokratične nacionalne države. Za vrhunec, ki ga je predstavljala osamosvojitev z razglasitvijo samostojnosti na Trgu republike, sem bil prikrajšan. Ta čas sem bil na služenju vojaškega roka v JLA v Srbiji. Dobro pa se spominjam tistega večera, 26. junija, ko sva s prijateljem Slovencem na pretihotapljenem tranzistorju (bili so namreč strogo prepovedani) skrivaj poslušala prenos slovesnosti. Zavedala sva se veličine trenutka in negotove usode nas, ki smo se znašli v sovražni vojski.

V kakšni povezavi sta Park vojaškega zgodovine in domoljubje? Morda koga preseneti, da stopnišče na poti proti razstavi o slovenski osamosvojitvi zaznamujejo navedki iz slovenske domoljubne poezije ...

V Parku ne skrivamo ambicije krepitve domoljubja tako pri mladini kot pri odraslih. Toliko slovenskih zastav, kot jih je pri nas, verjetno ne boste srečali nikjer. Zdravo domoljubje pa lahko temelji le na pošteni domovinski vzgoji s temeljnim podukom iz nacionalne zgodovine. Ta ima svetle in temne plati in z njo se moramo celovito soočiti. Uvod v razstavo Pot v samostojnost res tvorijo navedki iz slovenske domoljubne poezije, ki v sebi skrivajo hrepenenje po slovenski nacionalni državi.

V dveh, treh urah obiska šolske skupine ne moremo šolarjem ali dijakom podati vseh informacij o dogajanju v letih 1990/91; ob vsaj minimalnem sodelovanju učiteljev pa jim lahko vzbudimo zanimanje za to temo in tudi prispevamo k oblikovanju odnosa do rojstva slovenske države.

Morda nenavadno vprašanje: Ali se je kdaj pri vas že ustavila kakšna organizirana župnijska skupina?

Ne boste verjeli, a pri nas se v zadnjem času ustavi kar nekaj župnijskih skupin bodisi v povezavi z romanjem na Trsat, Sveto goro ali kam drugam, kar nekaj župnikov pripelje ministrante kot nagrado za zvesto službo, gostili smo že skupine katoliških izobražencev … Avgusta lani pa je naša koprska škofija pri nas celo organizirala vsakoletno družabno srečanje vseh duhovnikov.

Pričakovano je največji del vaše muzejske zbirke povezan z vojaškim dogajanjem med drugo svetovno vojno in po njej, torej s časom, o katerem imamo v Sloveniji pogosto zelo različne, celo izključujoče se poglede. Ali ta stalna konfliktnost vpliva na Park vojaške zgodovine?

Blaženje te stalne konfliktnosti ob temah iz druge svetovne vojne je dolg proces, ki pa je ključen za narodov obstoj. Kako se tega lotiti, je velik izziv tudi za Park. Današnji prikaz druge svetovne vojne v Parku vojaške zgodovine je izrazito vojaško-tehničen. Res imamo izjemno bogato zbirko oklepnikov in topov iz druge svetovne vojne, kakšne večje vsebinske razstave pa se še nismo lotili, razen razstave o padlih ameriških letalih na Slovenskem v drugi svetovni vojni, ki je bila odprta prav pred kratkim. Med vojno je na Slovenijo namreč padlo kar 142 ameriških letal, večinoma velikih bombnikov, kar skriva ogromno število osebnih zgodb, predstavlja pa tudi izjemno količino materiala. 

Koliko je bila realna »skušnjava«, da bi Park postal nekakšen dobro obiskan otok jugonostalgije, kamor bi zlasti nekdanji vojaški obvezniki prišli obujat JLA-jevske spomine? Ali vprašano drugače: Kakšno vlogo ima v Parku rdeča zvezda nekdanjega režima?

Z JLA imamo vsi, ki smo jo doživeli, neke izkušnje. Lahko so grenke, lahko so dobre – večino pa je vojaščina močno zaznamovala, saj je bila pomembna prelomnica v življenju. Ne malo fantov je zaradi izražanja verske pripadnosti ali pa nasprotovanja režimu imelo resne težave. Neskončno veliko pa je tudi anekdot, zares švejkovskih scen iz vojaškega življenja. Glede rdeče zvezde v muzeju nimamo zadrege – tako kot drugi tovrstni simboli pač sodi v muzej. 

Podmornica P-913 Zeta v Parku vojaške zgodovine Pivka. FOTO: Andrej Praznik

Naj imamo na JLA lepe ali slabe spomine, naj o njej mislimo to ali ono – vse te zgodbe so postale del nacionalnega zgodovinskega spomina in so kot take vredne, da so zapisane ali posnete. Preprosto ne smemo dopustiti, da se nam zgodi to, kar se je zgodilo s spomini starih očetov, ki so služili italijansko ali nemško vojsko in so svoje spomine povečini odnesli s seboj v grob. Z vidika posameznih družin in z nacionalnega vidika je to velika škoda.

Verjetno ob vodenju po muzeju tudi sami slišite marsikakšno vojaško anekdoto. Jim prisluhnete?

Vojaške anekdote so vsekakor ene boljših in jim velja prisluhniti. Zaradi velike razlike med narodi znotraj Jugoslavije smo Slovenci vojaščino pogosto doživljali kot trk popolnoma različnih kultur, kar je vodilo v izjemno zabavne situacije. 

Na tej točki si ne morem kaj, da vas ne bi vprašal za mnenje o »razvpitem« dokumentarcu dr. Valentina Areha o JLA na nacionalni televiziji. Kako ste ga videli kot poznavalec vojaške zgodovine?

Dokumentarec dr. Areha predstavlja JLA v vsej njeni megalomanskosti – šlo je za ogromno armado z nepredstavljivo velikim vojaškim proračunom in izjemno politično močjo. Še ko je v osemdesetih letih Jugoslavija zabredla v hudo gospodarsko krizo, je vojaška industrija proizvajala lastne tanke, letala, podmornice, gradila podzemne objekte … Na neki način je bila JLA zlasti po Titovi smrti osnovni vezni element jugoslovanske federacije in je »milom ili silom« držala državo skupaj. Politika militantnega nasprotovanja vsem demokratičnim spremembam, ki jo je vodil vrh vojske, pa je bila za Jugoslavijo na neki način usodna in jo je naredila še bolj okostenelo ter jo pripeljala na smetišče zgodovine. 

Čas demokratizacije sem kot najstnik doživljal zelo globoko. S strastjo sem prebiral vse kritično pisanje, ki je podiralo tabuje, na katere se je naslanjal takratni režim.

Dokumentarec je zbudil velike polemike, padlo je kup očitkov o pretiravanjih. Tudi meni se zdijo nekatere številke v dokumentarcu previsoke, a hote ali nehote je avtor opozoril na to, da čaka slovenske zgodovinarje ogromno dela pri preučevanju nekdanje skupne armade, pri čemer ne gre zanemariti ekonomskega vidika. 

Park je svojevrsten pripovedovalec zgodbe o tem, kako je nekdanja Jugoslavija lovila ravnotežje med Vzhodom, ki mu je pripadala ideološko, in Zahodom, ki jo je z gmotno in tudi vojaško pomočjo ohranjal pri življenju. Koliko je širši javnosti znano dejstvo o komaj predstavljivih količinah ameriškega orožja, ki ga je Jugoslavija dobila zlasti v 50. letih prejšnjega stoletja po prelomu s Stalinom?

S finančno pomočjo ameriškega veleposlaništva smo leta 2013 pripravili razstavo o vojaški pomoči ZDA Jugoslaviji v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Jugoslavija se je namreč po sporu Tito-Stalin znašla v veliki zagati, saj je obstajala realna možnost, da Sovjetska zveza intervenira. Jugoslavija se je v tej stiski začela približevati Zahodu in taktizirati z vstopom v NATO. V strateškem interesu zahodnih držav je bilo, da se Sovjetom prepreči zasedba Jugoslavije, saj si preprosto niso mogli dovoliti, da pride Rdeča armada praktično do Trsta. Poleg čisto vojaško-strateških razlogov je mogoče treba spomniti, da je bila v Italiji takrat zelo močna Komunistična partija, ki je v veliki meri nekritično zaupala Stalinu, kar bi tudi lahko imelo nepredvidljive posledice. Američani so se zato odločili Jugoslaviji priskrbeti vojaško pomoč, ki je bila za današnje pojme nepredstavljivo velika: več kot 1000 tankov, 400 letal, vojaške ladje, ogromna količina vojaške opreme in orožja. Z ameriško vojaško pomočjo je v tistih letih prišlo v Jugoslavijo kar 11.000 vojaških tovornjakov. Nepredstavljivo! V današnji vrednosti se takratna vojaška pomoč ocenjuje na več kot sedem milijard dolarjev in zgodovinarji menijo, da je v resnici odvrnila Sovjetsko zvezo od posredovanja.

Mag. Janko Boštjančič: Toliko slovenskih zastav, kot jih je pri nas, verjetno ne boste srečali nikjer. Zdravo domoljubje pa lahko temelji le na pošteni domovinski vzgoji s temeljnim podukom iz nacionalne zgodovine. FOTO: Andrej Praznik

Ali se vam skozi preučevanje zgodb, povezanih z vojaško opremo, pokažejo kakšne »sive lise«, ki se jih slovensko zgodovinopisje še ni lotilo s primerno pozornostjo?

»Sivih lis« je veliko. Ena takih je npr. ameriška vojaška pomoč, o kateri sva govorila. Ta je s tega vidika še posebej zanimiva in neobdelana. Jugoslavija je namreč to pomoč od imperialistične države sprejela s cmokom v grlu in je takoj, ko je nevarnost minila ter so se odnosi s Sovjetsko zvezo otoplili, enostransko odstopila od dogovora. Velika zagata je bila tudi na ameriški strani, saj so v začetku petdesetih let morali domačo javnost prepričati, da je nujno Jugoslaviji pomagati, čeprav gre za komunistično državo; že čez nekaj let pa se je orožje znašlo na potencialno nasprotni strani, kar ni bil majhen problem. Jugoslavija je orožje in opremo uporabljala še desetletja, a o tem, kako se je vse to ameriško orožje znašlo v Jugoslaviji, se ni govorilo. Prav tako pa je dosje zaprla tudi ameriška stran, ki se je počutila silno nelagodno. Spominjam se, da se je takratni ameriški veleposlanik ob odprtju razstave zelo čudil, da kot veleposlanik ob vseh seznanitvah, ki jih je imel ob nastopu službe, o tem ni slišal niti besede.

Vrniva se v Park. Na katere eksponate v njem ste najbolj ponosni?

Park slovi po velikih eksponatih in tudi po velikih logističnih podvigih, ki jih je predstavljal transport teh izrednih tovorov. Naš najbolj prepoznaven eksponat je še vedno jugoslovanska podmornica P-913 ZETA, ki je prišla v Park leta 2011 kot darilo Črne gore. Devetnajst metrov dolga in v osnovi 85 ton težka podmornica je na ogled v novem paviljonu. Lansko leto pa smo dobili še nekaj večjega in težjega kot podmornica. To je nemška vojaška parna lokomotiva iz druge svetovne vojne, ki je obnovljena že na ogled obiskovalcem. 

V osamosvojitveni razstavi je na častnem mestu kot nekakšen kronski dragulj postavljena sablja, s katero je na osamosvojitveni slovesnosti takrat podpolkovnik Tone Krkovič predal raport tedanjemu predsedniku predsedstva Milanu Kučanu.

Kot direktor občinske uprave občine Pivka sem bil pri projektu Park vojaške zgodovine že od same ideje naprej. Projekt sem nekaj časa vodil kot razvojni občinski projekt, a je sčasoma prerasel te okvire in odločiti sem se moral med vodenjem občinske uprave in vodenjem Parka. Odločitev ni bila prav težka.

Prav ta čas se spominjamo stote obletnice krutih ofenziv na soški fronti. Ali Park ponuja vpogled tudi v to poglavje nacionalne zgodovine?

Osrednji prostor, namenjen gostujočim razstavam, smo za vsa štiri leta, ko zaznamujemo stoletnico prve svetovne vojne, namenili razstavam o tej temi: od dokumentacijskih, fotografskih do umetniških, domačih in tujih. V povezavi z njimi prihajajo razni visoki obiski. Tako je razstavo fotografij treh čeških fotografov iz prve svetovne vojne prišel odpret kar predsednik češke vlade Bohuslav Subotka.

Ali sodelujete z drugimi sorodnimi muzeji v regiji?

Intenzivno sodelujemo tako z muzeji kot s turističnimi ponudniki v regiji in širši okolici. V letošnjem letu prihajajo v Park, v enega od obnovljenih objektov, z oglednimi in muzejskimi depoji trije nacionalni muzeji: Narodni muzej, Tehnični muzej in Muzej novejše zgodovine. Velja pa pojasniti še nekaj: formalno gledano Park vojaške zgodovine ni muzej, ampak zgolj razvojni projekt. Park za svoje delovanje od države ne dobi nobene finančne pomoči, ampak se ob finančni pomoči občine Pivka na trgu preživlja sam. Težko je razumeti, da slovenska država najde obilo denarja za projekte kulturizacije vesolja, za muzej, ki prikazuje rojstvo države, pa nikakor.

Če sva začela osebno, pa še končajva: Kako bi se vam zdelo, če bi se kateri od vaših otrok odločil za vojaški poklic?

Raje za vojaški poklic kot pa za postavljanje vojaškega muzeja! (smeh) No, v vojaški poklic otrok vsekakor ne bom silil, branil pa jim tudi ne bom.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh