Sodelavec resnice

Osemnajstega aprila, le dva dneva po 78. rojstnem dnevu, je po maši pro eligendo Romano Pontifice, ki jo je dopoldan skupaj z drugimi kardinali daroval v baziliki sv. Petra, popoldan stopil v Sikstinsko kapelo, da bi kot dekan kardinalskega zbora, torej prvi med enakimi, izvolil naslednika Janeza Pavla II. na petrinskem sedežu.

Tako se je nemški kardinal Joseph Ratzinger znašel v položaju, ki mu kot enemu redkih papeških volilnih upravičencev - poleg njega to velja le še za Američana W. W. Bauma - ni bil neznan. Z istim namenom je v isti kapeli sedel že dvakrat v »letu treh papežev«, ko je avgusta 1978 najprej sodeloval v konklavu, iz katerega je prišel Janez Pavel I., le poldrugi mesec pozneje pa pri volitvah, ki so 16. oktobra na balkon bazilike sv. Petra presenetljivo pripeljale krakovskega kardinala Karla Wojtylo.

In tako se je z izjemo potrdilo pravilo, da kdor odhaja v konklave kot papež, se vrača iz njega kot - Benedikt XVI.!

Uresničene napovedi

Najbrž si takrat niti v sanjah ni mogel prestavljati, da bo dobrih 26 let pozneje prav on na Trgu sv. Petra s pogrebno mašo dolgoletnega najtesnejšega sodelavca Janeza Pavla II. pospremil na zadnji zemeljski poti; ali da bo prav on ob začetku svojega tretjega konklava v imenu kolegov izrekel besede, s katerimi kardinali med drugim »obljubimo, se obvezujemo in prisegamo, da bo kdor koli izmed nas, ki bo po Božji volji izvoljen za rimskega papeža, zvesto opravljal munus Petrinum pastirja vesoljne Cerkve, utrjeval in nepopustljivo branil duhovne in časne pravice ter svobodo Svetega sedeža«; ali da bi prav on izbranega za papeža moral vprašati: Ali sprejmeš kanonično izvolitev za papeža?, in po privolitvi še: Kako se želiš imenovati?

Uporabili smo pogojnik »bi moral vprašati«, kajti stvari so se, gledano s tedanje razdalje, obrnile še bistveno bolj presenetljivo. Uresničile so se namreč napovedi, ki so jih v zadnjih tednih bolj ali manj (ne)previdno izrekali ne ravno maloštevilni opazovalci in poznavalci cerkvenih razmer, namreč, do bo prav dekan kardinalskega zbora tisti, ki bo odgovarjal na navedeni vprašanji, ne pa ju postavljal. In tako se je z izjemo potrdilo pravilo, da kdor odhaja v konklave kot papež, se vrača iz njega kot - Benedikt XVI.!

FOTO: Vatican Media

Ena najvplivnejših cerkvenih osebnosti

Zakaj je kardinal Ratzinger do zadnjega veljal za »papabile«? Neizpodbitno dejstvo je, da je bil na veliko soboto leta 1927 v vasi Marktl ob reki Inn v škofiji Passau rojeni Bavarec velik del pontifikata Janeza Pavla II. ena najvplivnejših cerkvenih osebnosti. Ker pa vplivnost praviloma prinaša s seboj zelo različne poglede na njeno udejanjanje, se je to poznalo tudi v javni kardinalovi podobi, saj je pogosto nihala od skrajnih, včasih že sovražnih kritik do ustanavljanja internetnega fan-cluba.

V tako različna presojanja je bil potisnjen že zaradi položaja, ki ga je zasedel leta 1981, 30 let po duhovniškem posvečenju (prejel ga je skupaj s starejšim bratom Georgom). Takrat je namreč sprejel povabilo Janeza Pavla II. in prevzel vodenje kongregacije za nauk vere. Ker je ta kongregacija »pravna naslednica«, nekdanje »svete inkvizicije«, se je Ratzingerja v nenaklonjenem delu javnosti kmalu oprijel vzdevek »veliki inkvizitor«. Očitajo mu restavratorski, protikoncilski (pa čeprav je sam pri koncilu pomembno sodeloval!) notranjecerkveni »kulturni boj« in pri tem omenjajo predvsem na stranski tir postavljene teologe, kot so bili L. Boff, H. Küng, E. Drewermann. A to je le ena, pogosto zlonamerna in s predsodki prežeta stran zgodbe.

Koliko valov doktrin smo poznali v zadnjih desetletjih, koliko ideoloških tokov, koliko miselnih poti …, je kardinal Ratzinger ugotavljal le dobrih trideset ur pred izvolitvijo za papeža.

»Programski govor« pred vstopom v konklave

Druga, upravičena, govori o človeku, ki v času relativistične zmede - ta pa v velikem delu zahodnega sveta postaja (ne)uradna javna doktrina - in kompromisarstva vseh vrst išče jasne, v izročilu Cerkve trdno ukoreninjene verske odgovore. In prav tej sporočilnosti je namenil svoj zadnji javni nastop pred vhodom v konklave, pridigo pred 114 kardinali volivci, starejšimi kolegi brez »volilne pravice«, škofi, duhovniki, verniki …, ki so v ponedeljek napolnili baziliko sv. Petra, da bi z mašno daritvijo pospremili kardinalski volilni kolegij v popoldansko prvo zasedanje in glasovanje konklava. Zdaj jo velja razumeti kot svojevrsten programski govor.

Koliko valov doktrin smo poznali v zadnjih desetletjih, koliko ideoloških tokov, koliko miselnih poti …, je ugotavljal le dobrih trideset ur pred izvolitvijo za papeža. Ti valovi so pogosto premetavali mali miselni čolnič kristjanov in ga metali iz skrajnosti v skrajnost: od marksizma do liberalizma, celo do libertinizma; od kolektivizma do skrajnega individualizma; od ateizma do nejasnega religioznega misticizma; od angosticizma do sinkretizma, in tako dalje. Vsak dan se pojavljajo nove sekte, in kar sv. Pavel pove o človeški zvijačnosti, se izkaže za resnično, s pretkanostjo, ki želi potegniti v zmoto. (Ratzinger se je tako naslonil na Pavlove besede iz pisma Efežanom: Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju.)

FOTO: Vatican Media

»Resnica«, beseda z veliko težo

Imeti vero, utemeljeno na nauku Cerkve, je v takšni družbi pogosto oblepljeno z nalepko fundamentalizma, medtem pa se želi relativizem predstaviti za današnje standarde edina sprejemljiva naravnavnost. Bližamo se diktaturi relativizma, je opozoril tedaj še kardinal Ratzinger, ki ne prepoznava nič kot zanesljivo in katerega najvišji cilj je posameznikov ego in njegove želje. Toda v Cerkvi je cilj postavljen drugače; cilj je Božji Sin, pravi človek, kajti on je merilo resničnega humanizma. Biti odrasel zato pomeni imeti vero, ki ne sledi valovom današnje mode ali zadnjih novosti. Odrasla in zrela je vera, ki je globoko ukoreninjena v prijateljstvo z Kristusom. In to prijateljstvo je tisto, ki nas odpira za vse dobro in nam daje vedenje in presojanje resničnega in napačnega, prevare in resnice.

Beseda »resnica« ima v Ratzingerjevem življenju nedvomno veliko, ne zgolj simbolno težo. Seveda je bila tesno povezana tudi s položajem prefekta kongregacije za nauk vere. To funkcijo je Ratzigner po uradni dolžnosti sicer odložil s smrtjo prejšnjega papeža, zdaj pa bo sam tisti, ki bo imenoval svojega naslednika. Velja pa pri tem opozoriti, da se je nekoč že nameraval posloviti s tega vročega sedeža, a ga je Janez Pavel II. pregovoril, da je ostal na položaju, kamor je prišel kot münchenski in freisinški nadškof.

Kljub škofovstvu je za življenje Josepha Ratzingerja bolj kot pastoralna značilna študijska zaznamovanost.

Profesor teologije

Kljub škofovstvu je za njegovo življenje bolj kot pastoralna značilna študijska zaznamovanost. V bavarski prestolnici je bil namreč nadškof le dobra štiri leta, od marca 1977 (junija istega leta je iz rok Pavla VI. dobil tudi kardinalski klobuk), prej pa se je posvečal predvsem profesorskemu in publicističnemu delu (je med ustanovitelji revije Communio, ki izhaja tudi v slovenski izdaji).

Za škofovsko geslo si je izbral besede iz tretjega Janezovega pisma »sodelavci resnice«. Morda tudi zato, ker je dobro vedel, kaj je neresnica, s katero se je srečal v času nacistične Nemčije, ko je doživel tudi mobilizacijo v Wermacht. Junija 1945 je vendarle lahko nadaljeval zaradi vojne pretrgan teološki študij in na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1951 je v freisinški stolnici prejel duhovniško posvečenje. Dve leti pozneje je že doktoriral iz teologije, objavljal prve knjige, konec 50-ih let prejšnjega stoletja pa nastopil kot redni profesor teologije na bonski univerzi.

FOTO: Vatican Media

Temeljna in globoka zavezanost resnici

Prav akademsko okolje pa je tisto, kjer se je leta 1968 zgodilo novo bližnje srečanje z nesprejemljivo ideologizacijo, ko so študentski nemiri v univerzitetne okvire - tisti čas je bil, po nekajletnem poučevanju v Münstru, profesor v Tübingenu - preplavili z brutalno radikalnim levičarstvom. Leta 1969 se je zato umaknil na Bavarsko, na univerzo v Regensburgu. Osem let pozneje sledi imenovanje za münchenskega nadškofa, s tega položaja pa pot v Vatikan.

Živim v okolju, kjer je veliko znamenj, da je Cerkev mlada; in da lahko mirne vesti plovemo v prihodnost, kjer Gospod povsem gotovo čaka na nas.

Nekateri opazovalci menijo, da ga prav temeljna in globoka zavezanost resnici - tudi različnim sociološkim dejstvom - sili k precej pesimističnim presojam o prihodnosti Cerkve kot »prostora utrujenega krščanstva« in »barke, ki pušča na vse strani«, kot smo prav te dni kot odmev na smrt Janeza Pavla II. brali v slovenskem tisku. A zanesljivo je veliko bliže stvarnosti stališče, ki ga je predstavil v knjigi Bog in svet (Družina, 2003): »Na Cerkvi opažam sicer mnoge stare, odmirajoče veje, ki od nje odpadajo počasi, nekatere bolj tiho, druge s truščem. Toda pred vsem drugim vidim mladost Cerkve. Dano mi je, da se srečujem z mnogimi mladimi ljudmi, ki prihajajo z vseh koncev sveta; dano mi je srečevati ta nova gibanja, verski polet, ki v njih znova prihaja do izraza. Tega poleta ne more omajati nobena kritika Cerkve - čeprav ima vsaka tudi svoje vzroke -, saj je veselje nad Kristusom za kaj takega vendarle preveliko. V tem smislu živim v okolju, kjer je sicer veliko naporov, še več pa znamenj, da je Cerkev mlada; in da lahko mirne vesti plovemo v prihodnost, kjer Gospod povsem gotovo čaka na nas.«

Plovba torej, ki jo v Cerkvi nadaljujemo z njim kot papežem Benediktom XVI.